Doma Izleti Izleti Pliskovica – sprehod v osrčje Krasa

Pliskovica – sprehod v osrčje Krasa

Pliskovica  sprehod v osrčje KrasaČeprav pišemo Kras z veliko začetnico, ga je treba spoznavati v malem, velikokrat in v vsakem vremenu. Potem bomo šele popolneje doživeli utrip pokrajine in ljudi, takrat bomo laže razumeli, da v rojstnem območju pojmovanja krasa sicer ni največjih in najbolj slikovitih kraških pojavov, je pa vse prežeto s prvinskim prepletom vode in kamna. Trdnost kamna se uklanja moči vode, da nastajajo podzemni prostori s kapniškim okrasjem oblik in barv, ki presegajo našo domišljijo.

Na površju je vse drugače; nikjer ni sledu o vodi, ki je tako dejavna v kamnitih nedrjih, saj je prepustna apnenčasta tla ne morejo zadržati. Zaman pričakujemo šumljanja potočkov, morda nas kje preseneti kraški izvir, a bo voda kaj kmalu izginila v podzemlje. Pokrajina je vrtačasto razgibana, rdeča zemlja v vinogradih naznanja, da je tu domovina terana. Ogolele skalnate pokrajine skorajda ni več, prevladujejo travišča, ki pa se tudi hitro umikajo grmičevju in mlademu gozdu. Tako se s spreminjanjem videza pokrajine, spreminja tudi naša predstava o krasu.

Le da zavijemo s poti, se takoj pokaže kamniti značaj Krasa – škraplje in razdrapane skale, zato zahteva potep po brezpotju utrjene gležnje. Največ zemlje in ravnine je na dnu vrtač, tu so skromne njivice; kamenje, ki pa je bilo v napoto, so zložili v kamnite ograde. Tako so dosegli dvoje: obdelovalne površine so prijaznejše za delo, hkrati pa je postal odpadek koristno gradivo za izdelavo ograd.

Pliskovica  sprehod v osrčje KrasaTo kraško pokrajino lahko imenitno doživimo na sprehodu po Pliskini poti. Začne se v Pliskovici, značilni kraški vasi, in nas vodi okoli vrtač, mimo vinogradov in pašnikov, travnikov in gozdov. Pot je domisleno označena na kamnih z likom ovce. Izvirna markacija nas prijazno vodi, zahteva pa tudi pozornost, saj ni vsiljiva in je treba paziti, da je ne zgrešimo. Opozarja nas, naj si za pot vzamemo čas; hitrostni rekordi izgubijo smisel.

Pliskovica  sprehod v osrčje KrasaKo sva z Marto zadnjič pohajala okoli Pliskovice, je bil deževno melanholičen dan. Takšnega Krasa nisem bil navajen. Nič žarečega ruja, nič žgočega sonca, temno modrega neba ali ostre burje. Le tišina, spokojnost, meglice, umirjene rjavkaste barve, debele kaplje na poganjkih, težki sivi oblaki na obzorju.  Občutki, ki se v pozni jeseni kaj radi prelevijo v zavedanje minljivosti. 

To se je še poglobilo, ko sem za ogrado pri drevesu zagledal ozek vhod v jamo. Špranjast vhod mi je priklical v spomin jamo Jelenco, kjer sem se prvič globoko zazrl v votli pogled človeške lobanje. Je bil to vaščan, ki je padel v jamo, morda vojak iz prve ali druge svetovne vojne? Molk lobanje mi je zgovorno pravil, da to ni več pomembno, šteje le, da je v tej jami ugasnilo človeško življenje. Koliko življenj se je končalo v jamah, koliko ljudi je umrlo nasilne smrti v imenu različnih idealov, različnih domovin in nazorov. V vsakem primeru je tekla kri. Kri je tista nosilka življenja, ki piše zadolžnice in jih hkrati zaradi Kristusove enkratne daritve tudi uničuje.

Pliskovica  sprehod v osrčje KrasaNenadoma sem začutil breme nasilno prelite krvi. Odločil sem se, da bom za vsako žrtev nekaj zmolil in bo to moj mali, a čisto konkretni prispevek k spravi. Potem pa me je prešinila nova misel – žrtve ne potrebujejo moje molitve, saj so že odrešene z mučeniško smrtjo – molitev potrebujem jaz sam, da bom zmogel razkleniti dolge prste zgodovine, ki se stiskajo okoli mojega srca. Zato je vsak grob z imenom, spisek talcev, internirancev, žrtev, pobitih na tej ali oni strani, postal zame priložnost, da se spravim z žrtvijo in njenim krvnikom v imenu Tistega, ki je za nas daroval svoje življenje.

Dostop:

Iz Sežane se peljemo skozi Tomaj in Dutovlje do Pliskovice. Iz vasi je speljana krožna pot, označena z oznakami na kamnih. Dolga je okoli 6 km in jo prehodimo v dobrih 2 urah (vredno pa se je ob poti večkrat zadržati!).

Povezane objave: