Čaven je del pogorja v Trnovskem gozdu. Do koče na Čavnu (1242m) se lahko pripeljemo z avtom. V največ uri in pol lahko dosežemo najbolj oddaljeni vrh Čaven (1185), ostali so bližji: Veliki Modrasovec (1135) (15) min, Kucelj (1237) slaba ura.
Cesta nas iz Cola do Predmeje vodi med slikovitimi vasmi: Gozd, Kovk, Otlica in Predmeja, kjer se cesta odcepi proti Lokvam in še kasneje v gozdu proti Čavnu. Tudi z goriške strani (iz Trnovega) je do koče speljana cesta. Skozi vasi se vozimo med izkrčenimi travnimi površinami, ki jih je človek že pred stoletji iztrgal gozdu. Z opuščanjem rabe teh površin se gozd počasi vrača. Pokošeni ali popašeni travniki so v tem času manj pisani, pa kljub temu še vedno zanimivi. Pravo nasprotje pa so cestni robovi. V avgustu tukaj prevladujeta šetraja: kraški in pritlikavi (glej Rože & vrt avgust 2002).
Na Predmeji se lahko do planinske koče podamo peš ali pa se do nje zapeljemo z avtom in se podamo na bližnje vrhove (Vse poti so označene). Cesta je speljana skozi bukovo jelove gozdove in šele, ko se pripeljemo do razgledišča, se nam odpre pogled. Tukaj se je res potrebno ustaviti, se razgledati nad Vipavsko dolino in na že prej omenjene vasi. Spustimo se še na nižji ležeči plato po skalnem robu ali pa po gozdu. Ne bo nam žal, rastlinstvo je tukaj res enkratno. Nekaj je še tistega, ki prihaja iz Alp drugo je že povsem drugačno, tudi tisto že bolj toploti prilagojeno. Tukaj raste naša posebnica (endemit in to rodovni) samo pri nas rastoča rebrinčevolistna hladnikija. Gre za majhno kobulnico, nekoliko zeleni podobno, z 
bleščečimi listi poimenovano po ustanovitelju Botaničnega vrta v Ljubljani Francu Hladniku. Raste samo v Trnovskem gozdu in nikjer drugje na svetu. Prav ti bleščavi listi v rozeti so tisti, ki rastlino v tem grušnatem svetu naredijo še posebej privlačno. V skalnih razpokah so svoj prostor našli: skorjasti kamnokreč, predalpski petoprstnik , avrikelj, Clusijev svišč. Na travnih površinah pa še abraščevolistni grint. Travnolistni grintavec se tukaj razrašča v velikih šopih. Poleg šetrajev je tukaj gorski vrednik. Če se bomo še malo razgledovali, bomo našli dišeči volčin (cveti maja) in pri nas redko vrsto – celovenčni reličnik. Peruniki ilirska in travolistna tukaj sedaj že plodita. Nikakor pa ne bomo spregledali ene izmed v tem času najlepših rastlin, cvetočega navadnega bodoglavca, ki s svojo modrino v tem včasih že povsem od sonca zasušenem rastlinstvu res bije na plano. Tudi skalni glavinec, doma na toplih kraških poljih bo morda tu in tam še pocvital, podobno tudi kimasti bodak. Mogočne bodeče neže se v soncu s svojimi velikimi socvetji prav bleščijo, hkrati pa zaradi bodikavosti preprečujejo, da bi posedali kjerkoli. Rumenkasti luk, sorodnik bolj poznane čebule, o čemer nas prepriča njegov vonj, pa bo v polnem cvetu.
Do koče naredimo še nekaj ovinkov in že smo na zelo obiskanem mestu. Ob koči svet ni tako zanimiv, je pa toliko lepše nižje. Na zaraščajočih se površinah, se bomo med visokimi steblikami zopet znašli med velikimi kobulnicami. Gorski in širokolistni jelenovec ter bleščeča velestika so tukaj najpogostejše. Njim se pridružuje še košutnik in navadna krčnica. Če si še želimo razgledov in rastlinstva, se podajmo proti Kuclju dobro uro hoda od koče.
Čaven je res prostor za tiste, ki radi uživajo v pisani naravi in njenem rastlinstvu. Težko je slovo od njega. Pa vendar rastline pustimo tukaj, naglejmo se jih in si zaželimo, da bi jih kmalu zopet obiskali. Ne bomo jih pozabili, za vedno se nam bodo vtisnile v spomin četudi njih imen morda ne bomo več vedeli. Se bomo pa zato še raje vračali mednje.