Doma Izleti Etno kmetije Dominkova domačija v Gorišnici

Dominkova domačija v Gorišnici

Dominkova hiša

Gorišnica je simpatična panonska vas na Ptujskem polju ob magistralni cesti Ptuj – Ormož. Glede na to, da je tudi sedež občine je bolj ali manj logično, da je najlepše urejeno središče kraja z novo občinsko stavbo, šolo s telovadnico, večnamensko dvorano, lepo urejeno okolico župnijske cerkve (sv. Marjete) in celo delujoči vodnjak premorejo. V vasi je tudi manjši hotel (Brajda) s tremi zvezdicami.

Dominkova KataDominkova hiša stoji nekaj sto metrov od centra vasi in je verjetno ob svojem nastanku pred tristo leti stala na obrobju vasi. Od glavne ceste je oddaljena kakih 50 m in bi jo sodobni v avtu sedeči popotnik brez opozorilne table ob cesti z lahkoto prezrl. Prostor med cesto in domačijo služi deloma kot parkirišče, deloma pa kot travnik z vkopano vinsko kletjo. Zadnjo stanovalko Katarino Nemec so domačini klicali Dominkova Kata. Umrla je leta 1990, stara 96 let. Znana je bila kot zeliščarka, saj je v svojem vrtu gojila številne zdravilne rastline. Verjetno je tudi zato dočakala tako visoko starost. Tudi sicer je bila dobra gospodarica, ki je več kot 40 let skrbela za hišo in za majhno kmetijo tudi. Kmete z dvema, tremi ha zemlje ljudje na tistem koncu Slovenije imenujejo želarji, za razliko od večjih gruntarskih kmetij. V hiši se je očitno počutila dobro in varno, pomirjena s svetom in s seboj je mirno živela, ne oziraje se na novotarije, ki jih je prinašal čas.

Bogkov kotPo njenem odhodu so se nad hišo začeli zgrinjati temni oblaki. Hiša, kakršna je ta začnejo brez vzdrževanja zelo hitro propadati in tudi ta bi propadla, če se ne bi nekateri bolj razgledani posamezniki ovedli, da s propadanjem te hiše pravzaprav odhaja dragocena priča o življenju ljudi na Ptujskem polju ob koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Ob pomoči ministrstva za kulturo in ob veliki podpori domačinov je občina leta 1997 domačijo odkupila in jo že naslednje leto začela obnavljati. Seveda pod strokovnim vodstvom zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine iz Maribora; najbolj se je angažirala etnologinja Jelka Skalicky. Danes je hiša v celoti obnovljena in tudi vzorno vzdrževana. V relativno kratkem času se je ta hiša "uveljavila" tudi v širšem slovenskem prostoru, saj danes ni knjige ali priročnika o slovenski kulturno-etnološki dediščini, ki ne bi prinesel slike ali/in kratkega opisa te hiše. Predstavljena je kot tipična, včasih tudi kot edina v celoti še ohranjena panonska hiša.

Predstavitev hiše in gospodarskega poslopja

Krušna pečNajprej je treba povedati, da sta pri tej domačiji stanovanjski in gospodarski del neločljivo povezana, in sicer v obliki črke L. Pravimo, da je grajena na ogel (akel, na ključ). Hiša je v celoti lesena, s tem, da so lesena bruna z obeh strani ometana z debelo plastjo ilovice, kar pomeni, da je hiša cimprana (cimprača). Krita je z rženo slamo, po obliki je streha dvokapna in čopasta s širokimi napušči. Nekaj posebnega je tudi lesen dimnik, ki po pripovedovanju ni še nikoli zagorel.
Razporeditev prostorov je tipična: veža s črno kuhinjo, bivalni prostor s krušno pečjo, ki mu tudi tukaj pravijo Koruznjakhiša, ter izba in shramba. Vrata so nizka in strop je tudi zelo nizek. Manj tipična kot razporeditev prostorov je oprema, zlasti tista v kuhinji in hiši. V obokani črni kuhinji je ohranjeno ognjišče, številna zelo originalna in raznolika orodja, posode itd.; V hiši je okoli krušne peči razporejeno originalno pohištvo (klop se je dalo razširiti in spremeniti v ležišče), v bogkovem kotu nad mizo pa ni križa, temveč Marija. Menda se je to zgodilo v hišah, v katerih je imela glavno besedo ženska, križ pa visi na sredi stene. Ta mali oltarček z Marijo je izdelal Katin mož, ki je umrl že leta 1942. On je izdelal tudi večji oltar, ki stoji na omarici in ob katerem je vsak dan molila njegova Kata.
Nasploh so v teh krajih živeli iznajdljivi ljudje. To dokazujejo tudi številne rešitve in orodja v gospodarskem delu domačije. Šest različnih prostorov v tem delu domačije (skedenj – gumno, hlev, klet, priročna delavnica, Žrmlje za mletje žitazadaj steljnik in zrnska klet) dokazuje, da se je način bivanja in gospodarjenja že zelo oddaljil od tistega "vse v enem prostoru". Od predmetov in orodij, ki si jih človek lahko ogleda pri tej hiši velja omeniti žrmlje za mletje žita (postajajo zopet aktualne za tiste, ki obožujejo polnozrnat kruh), nečke za mesenje kruha, stopo za pridobivanje ajdove ali prosene kaše, krpele za nošenje stelje, dve vrsti burkelj, ene za prenašanje lončenih in ene za prenašanje železnih loncev, glavnik ali "babo" za česanje sirka itd.
K hiši spada še na novo postavljeni svinjak, dva koruznjaka (eden lesen, drugi pleten iz šibja), trije s slamo kriti panji za čebele in 7 m globok vodnjak s talno vodo.

Preteklost, ki živi

Panji za čebeleDominkova domačija je danes mnogo več, kot zgolj muzej. Vrt je še vedno zasajen z zdravilnimi zelišči, na njivi pred hišo še vedno sejejo žitarice in sirek, sadijo luk in druge poljske pridelke, travo okoli hiše še vedno kosijo in čistijo okolico, obnovili so tudi brajdi na obeh straneh posesti. Največ tega postorijo upokojenci iz Gorišnice, nekaj pa tudi šolska mladina, ki tu ne spoznava le življenje prednikov, ampak takšno življenje tudi živi.
{mosimage}Pripravili so celo nekakšen vprašalnik z vprašanji na temo Dominkove domačije. Na njem so slike objektov, skice orodij, narisan je tloris hiše in gospodarskega poslopja in seveda so tudi vprašanja, na katera je treba odgovoriti. Ta učni pripomoček dokazuje, da je šola res tesno povezana z Dominkovo domačijo. Hišo pa si pridejo ogledati tudi šolske skupine iz drugih delov Slovenije, študentje etnologije in arhitekture, upokojenci, zdomci in izseljenci itd. Hiša služi tudi učna delavnica za šolske skupine, včasih pa tudi kot protokolarni objekt, saj jo radi razkažejo obiskovalcem iz bolj oddaljenih krajev. To delo zelo uspešno opravljata dve upokojeni učiteljici, Frida in Anica.

Avtor: Tomaž Štefe

Povzeto po reviji Moja Slovenija

Povezane objave: