Vsebina:
Na smerokazu ob cesti, na zgibanki, na vseh spominkih in celo na posebni seriji poštnih znamk piše Kozjanska domačija, torej v ednini. V bistvu pa bi moralo stati v dvojini, torej Kozjanski domačiji. Gre namreč za dve hiši, ki sta funkcionalno in predvsem lastniško neločljivo povezani med seboj. Funkcionalno sta najprej povezani s tem, da imata skupno parkirišče. Z lepo urejenega in tlakovanega parkirišča je skoraj enako daleč do ene in do druge hiše, čeprav je prva v vasi Repuš in druga v vasi Ravno. Med seboj sta oddaljeni manj kot sto metrov. Pri tem je zanimivo to, da ena in druga nosita hišno številko 13.
Še tesneje sta hiši povezani preko skupnega lastnika Bojana Gučka, ki skupaj s svojo življensko sopotnico Andrejo skrbi za obe hiši. Njegovi starši so namreč ti dve hiši podedovali od treh sester, ki niso imele svojih otrok. Bojan Guček je diplomirani inženir elektrotehnike, komercialist in še mojster domače obrti in je torej vsestransko razgledan človek. Ko se je odločil, da bo ostal na majhni kmetiji, se je istočasno odločil, da bo skromne prihodke od kmetije skušal nadgraditi prav na temelju lastništva dveh opuščenih domačij, in sicer tako, da kakih 200 let staro hišo ohranja takšno kot je bila, mlajšo, a na prvi pogled zelo podobno tipično kozjansko hišo pa je temeljito preuredil tako, da je v njej mogoče obiskovalce tudi pogostiti in celo prenočiti. V ta namen je na podstrehi uredil dve sobi z vsem konfortom v povsem prvobitnem okolju, s tramovi in slamnatim stropom (streho) nad glavo.
Pri uresničevanju podjetniške zamisli ga je s skromno materialno pomočjo v začetni fazi podprlo tudi Ministrstvo za kulturo, na katerega se je obrnil s prošnjo za pomoč. Ne glede na to, da je šlo v znesku za zelo skromno pomoč, je bila to za njega predvsem velika moralna spodbuda. Državni uradniki so najbrž v luči dejstva, da gre za območje, ki populacijsko in drugače nazaduje, prepoznali vrednost tega projekta. Če bi ob tem upoštevali še dejstvo, da so marljivi domačini s skromnimi sredstvi sposobni narediti res veliko, potem bi najbrž še nekoliko bolj velikodušno razvezali “svojo” mošnjo in tako še bolj pomagali lokalnim nosilcem razvojnih pobud.
Domačija Pr’ Šafarji
Repuš je gručasta vas vzhodno od Dobja v severovzhodnem delu Vzhodnega Posavskega hribovja. Jedro vasi je na dnu doline, ob enem od izvirov, okoli pa so raztresene posamezne samotne kmetije. Vas je dostopna iz Dobja, s ceste Šentjur-Planina pri Sevnici. Kmetijstvo je glavna gospodarska panoga, ki pa hitro nazaduje. Vaščani se zaposlujejo v Šentjurju in v Štorah.
Tisto, kar je danes Kozjanska domačija je bilo dolga leta (vse od druge svetovne vojne naprej) pravzaprav shramba, saj sta lastnici Terezija in Veronika Gračner živeli v spodnji nekaj mlajši in nekaj večji hiši v vasi Ravno št. 13. Zato je hiša tudi na zunaj začela vidno propadati. Novi lastniki (družina Guček Pr’ Poldek) in Turistično društvo Dobje so z obnovo začeli leta 1998 in jo do leta 2000 v celoti obnovili. Danes ta hiša pravzaprav ne zasluži naziva domačija, saj ob hiši ni nobenega drugega objekta več. Res pa je, da je nekoč ob hiši stal tudi manjši kozolec, ki sta ga nekdanja lastnika (Neža in Martin Leskovšek) nadomestila z manjšo sobo (štiblc), ob hiši pa sta zgradila še lopo z majhnim hlevom. Vse skupaj je predstavljalo tipično Kozjansko domačijo.
Lesena hiša je bila zgrajena okoli leta 1830 in je objekt zelo skromnih dimenzij, kar že samo na sebi priča, da je bil to dom malega kmeta, kakršnih je bilo v zahodnem delu Kozjanskega nekoč zelo veliko. Prvotno socialno prepoznavnost je hiša ohranila vse do današnjih dni in v tem je tudi njena največja etnološka in kulturna vrednost. Je izjemno pomemben člen v prepoznavanju bivalne kulture 19. in 20. stoletja in gradbeniških prizadevanj na območju Kozjanskega in osrednje Slovenije. Po mnenju Vita Hazlerja jo odlikuje izjemna skladnost gradnje zidanega in lesenega dela in vrsta detajlov, ki odsevajo visoko stopnjo znanja obdelave materialov.
Les nudi poleti prijeten hlad, pozimi pa ohranja toploto. Slamnata streha varuje pred dežjem in snegom, kamen skrbi za trdnost. Mah je izolator med bruni, gašeno apno pa zaščita lesa.
Razporeditev prostorov v hiši je sila enostavna in značilna za hiše s črno kuhinjo. Iz predprostora (lupa) pridemo v dnevno – bivalni prostor (hiša) in v sila majhno le nekaj kvadratnih metrov veliko črno kuhinjo (kuhjo). Večnamenski prostor (hiša) je danes brez peči, na njenem mestu stoji štedilnik na drva in zaboj za drva. Poleg tega je v hiši še star šivalni stroj, visoka in nizka omara, miza s klopjo ob eni stranici, bogkov kot, čelešnik in rožni venec na steni. V štiblcu stoji visoka omara in srednje široka postelja s staro laneno posteljnino (hodne plahte). Na južni strani je hiša delno podkletena. Klet so imenovali keldr.
Kozjanska domačija Ravno 13
Tudi vas Ravno je gručasta vas sredi strmega grapastega sveta (Ravno!). V osojnih legah in na strminah prevladuje gozd. Spodnja hiša je nekoliko večja od zgornje in na prvi pogled precej podobna zgornji, vendar samo na prvi pogled. V nasprotju z zgornjo, ki jo ohranjajo takšno kot je bila, je spodnja doživela temeljito preobrazbo. Na starih temeljih je postavljena povsem na novo, res pa je, da so tudi pri tej hiši skušali ohraniti čim več starih etnološko zanimivih elementov. To še posebej velja za bivalne prostore v pritličju. Ker so dobro vedeli, da radiatorji od centralne kurjave ne sodijo v staro hišo, so cevi in s tem ogrevanje prostorov speljali kar po stenah pod ometom, tako da jih obiskovalec sploh ne opazi.
Predmeti v hiši niso nujno originalni, prinešeni so tudi iz drugih hiš oziroma poslopij. To velja npr. za skoraj neuničljivo in raztegljivo mizo, ki jo je lastnik prinesel iz domače hiše. Nekoč so to mizo posojali po vasi. Nekaj posebnega je tudi nenavadna skrinja, ki je izdelana tako, da pri izdelavi niso uporabili niti enega žeblja. Postelja v hiši je nekaj širša od običajnih in je očitno dovolj široka za dve osebi. Peč s klopmi okoli nje ni kaj posebnega in trenutno je hiša (še) brez bogkovega kota.
Poleg bivalnega prostora (hiše) se v pritličju nahajajo še vsi ostali prostori, ki so tipični za stare hiše v tem delu Slovenije. Iz veže se pride v hišo, v črno kuhinjo, ki je nekoliko spremenjena (kurišče za peč so pozidali) in v štiblc, ki je tudi zelo “zvito” posodobljen (za stenami stare omare se skrivajo sanitarije in tuš).
Najtemeljitejšo modernizacijo so doživeli spodnji prostori: svinjak za eno svinjo s kokošnjakom, majhen hlev za eno kravico, ki je delno še ohranjen, o majhni kleti pa danes ni ne duha ne sluha. Namesto tega je danes urejen dokaj velik gostinski lokal, v katerem je prostora tudi za večje skupine. Uredili so tudi kuhinjo, sanitarije in še več manjših prostorov.
Če so hoteli v kleti urediti vse našteto, so morali najprej poskrbeti za povsem nov in tudi na povsem nov način zidan strop. Odločili so se za neko zelo specifično vrsto velbanega stropa, na katerega so za tem položili betonsko ploščo, kar pomeni, da je hiša res trdno grajena in varna.
Z etnološkega zornega kota je hiša potemtakem ohranila skoraj vse svoje zunanje kvalitete, pri notranjih pa je prišlo do številnih kompromisov, kar pa ne pomeni, da je notranjost hiše brez teh kvalitet.
