Pozdravljeni,
spet tukaj. Priznam, da nisem opravila nobenega zapisa od prvega dalje, danes pa me je bolezen prikovala na posteljo in seveda s tem povezano na blog kam.si!
Veseli me, da je od trenutka, ko sem se kot prva zapisala kot pisateljica bloga na strani kam.si odločilo toliko piscev blogov in nekako izrazilo svoje mnenje.Čestitke vsem, ki ste se opugumili, prav tako pa še enkrat vabim k pisanju vse, ki želite izraziti del sebe, svojih stališč, morda celo predsodkov….
Moja današnja tema razmišljanja pa so za kemtijstvo oz. za človeka daleč najpomembnejše živali brez katerih bi na Zemlji kmalu zmanjkalo prehrane- zagotovo veste o čem govorim. No?
Seveda, o naši kranjski sivki-avtohtoni pasmi čebele, ki svoje kratko življenje nameni nam-ljudem. Zakaj? Da jo potem s svojim nepremišljenimi dejanji ubijamo, brez kančka slabe vesti? Ob nedeljskem pohodu in srečanju s to pridno delavko, ki ne pozna časa za odmor, ne pozna plače, ne pozna veselja,…jo enostavno spregledamo,kot da je ni. Pa je, četudi je ne želimo ob sebi obstaja in bo zavedno obstajala, če se bomo končno prebudili in pogledali resnici v oči.
Kaj bomo storili, če je ne bo več? Kaj bomo storili brez njene nesebične pomoči? Brez njenega medu? Brez njenega voska? Cvetnega prahu? Kulturne dediščine-čebelnjakov? Konec koncev kaj bomo storili brez sadja in ostalih sadov narave, če ne bo te pridne delavke?
Vsi vemo, da so človeku na prvem mestu denar, zaslužek in ostale materialistične dobrine. Toda brez hrane nam denar ne bo pomenil nič drugega kot pogubo- pogubo v smrt.
Ob izgubi živega bitja, ob izumrtju vrste se človek zamisli…toda takrat je prepozno. Preteklost obstaja kot spomin in tega ne more spremeniti nihče-ne jaz in ne ti.
Spomnimo se večkrat besed iz naslovamojega bloga, ki ste ga zagotovo prepoznali iz besedila pesmi Čebelar-ansambel Lojzeta Slaka.
Za razmislit ob sprehodu po za zdaj dokaj dobro ohranjeni naravni dediščini Slovenije!
Čaw,čaw