Franc Kavčič, tudi Caucig
V rubriki Veliki Slovenci tokrat predstavljamo slikarja Franca Kavčiča, ki je med vsemi umetniki slovenskega rodu dosegel najvišje položaje in priznanja: bil je profesor na dunajski Akademiji likovnih umetnosti in od leta 1820 do smrti 1828 njen direktor. Leta 1808 je postal vodja in nadzornik slikarskega oddelka Dunajske porcelanske manufakture. Postal je častni član beneške akademije (1795) in rimske Akademije sv. Luka (1823). Bil je dober znanec kiparja Antonia Canova in prijatelj prvega ravnatelja akademije v Pragi Josefa Berglerja.
Franc Kavčič se je rodil v Gorici leta 1755, umrl pa je na Dunaju leta 1828, kar pomeni, da letos (novembra 2008) mineva 180 let od njegove smrti. Njegov rod izvira iz Volč blizu Tolmina, kjer je bil doma njegov oče Andrej, krojač po poklicu. Šolanje na Dunaju je mlademu Francu omogočil grof J. F. Cobenzl, ki je bil po službeni strani, prek prijateljev in znancev povezan z domačimi in tujimi razsvetljenci, filozofi, znanstveniki, umetniki in naravoslovci. Ta isti grof je Franca po Dunaju poslal še v Bologno in Rim (1781 – 87), kjer je živel skupaj z znanimi slikarji F. Gianijem, S. Pomardijem, I. Berglerjem in drugimi. Nato je nekaj let preživel na Dunaju, a se je že leta 1791 znova znašel v Italiji, in sicer v Mantovi, kjer je kopiral dela starih mojstrov, prerisoval je antične sarkofage ter delal mavčne odlitke po antičnih plastikah in reliefih za dunajsko akademijo.
V letih od 1791 – 97 je študiral v Benetkah; beneška akademija ga je leta 1796 imenovala za člana svojega gremija. Po vrnitvi na Dunaj je leta 1798 prevzel mesto profesorja na dunajski Akademiji in po letu 1820 je postal tudi njen direktor.
Franc Kavčič kot slikar
Po risbi, kompoziciji, koloritu in izbiri motivov je Kavčič izrazit klasicist. Tako kot ostali umetniki klasicističnega sloga je tudi on upodabljal dogodke in prizore z antičnega sveta, iz katerega so sijali etični in simbolični pomeni in nauki. V trdi šoli, skozi katero so morali iti mladi slikarji so jih učili, kako pomembne so črte – linije, kako lepi so prav narisani obrisi in tek črt, kako pomembna sta pravilno naslikani prostor in skladnost figur in predmetov v njem. Kavčičeve slike dokazujejo, da je izvrstno obvladoval risanje in slikanje v klasicističnem duhu, ki mu je ostal zvest do smrti. Mnogo znanih umetnikov se je učilo in naučilo v Kavčičevem razredu historičnega slikarstva, od Slovencev sta najbolj znana M. Stroj in M. Langus.
Kavčič je slikal, tako kot je bila tedaj navada, tudi za bogate dunajske družine. Med drugim je že pred letom 1810 za palačo knezov Auerspergov naslikal 12 neznanih in neobjavljenih oljnih slik in 13 osnutkov in študij zanje. Te slike in risbe so sedaj na ogled na stalni razstavi v Narodni galeriji v Ljubljani. Srečnemu spletu okoliščin se moramo zahvaliti, da je ta imenitna zbirka, v kateri se kaže vse mojsterstvo slovenskega slikarja Kavčiča, pristala v Ljubljani.
Zgodbe slik so vzete iz antične literature (vase zagledani Narcis; povest o izpostavljenem otroku Semiramidi, ki so jo v gozdu hranili golobi). Pri drugih slikah gre za idilične zgodbe, povzete po švicarskem pisatelju Salomonu Gessnerju (Mikonov grob; Izum igranja na strune in izum petja; Prvi čolnar; Dafnis predstavi očetu nevesto Filis; Srečanje Prvega čolnarja s Semiro in njeno hčerko Melido; Driada in rešeni hrast; Venera, Amor in Peristera; Sokrat z učencem in Diotimo?).
Posebnost te razstave so štiri oljne slike iz vrste takoimenovanih idealnih, herojskih in arkadijskih krajin. Dve spominjata na mirno, zadovoljno, blaženo življenje preprostih pastirjev in ribičev, dve pa na minuli herojski svet veličastnih gradbenih in kuparskih stvaritev antičnega časa.
Redkokatera razstava tako razločno predstavi nastajanje starih umetnin od zamisli prek zasnov – študij v risbah do uresničitev v olju.
Povzeto po reviji Moja Slovenija