Pojem bajta in domačija nimata prav veliko skupnega, a se kljub temu s tokratnim prispevkom o (starih) slovenskih domačijah podajamo v povsem samosvoj in očarljiv svet, za katerega upamo, da bo še dolgo živel in se razvijal. Prava katastrofa bi bila, če bi jo uničili, ali opustili. Razumnega razloga za to ni in upamo, da ga nikoli ne bo. Svet, o katerem govorimo je največja visoka planota na Slovenskem s približno 557 ha pašnikov in več kot 100 pastirskimi kočami na Veliki, Mali in Gojški planini. Pašne trate se razpostirajo na višinah okoli 1550 metrov nad morjem, obdane so z redkim smrekovim gozdom in ruševjem in posejane z značilnimi kraškimi vrtačami.
Poseben čar daje temu svetu pogled na visokogorske Grintavce, ki se mogočno dvigajo v ozadju. A tudi brez te scenarije je pastirska kultura, ki že stoletja živi na Veliki planini tako nekaj posebnega, da obiskovalca takoj potegne vase in ga prepriča. Zgodovinski viri prvič omenjajo Veliko planino z imenom gross ross albenn v začetku 16. stoletja, in sicer v zvezi s spori med kamniškimi meščani in Andrejem Lambergom s Črnela, ki je branil pravice kmetov do paše na planini. Danes planino upravlja pašna skupnost, kar pomeni, da je planina skupna (srenjska) last z individualnim načinom gospodarjenja. Pastir pvaninc skrbi za svojo živino in opravlja tudi druga pastirska opravila: molze živino, mede maslo, izdeluje kisel (mohant), ali sladek laški sir. Živi v svoji koči, obdani z leseno ograjo (lahko tudi kamnito).
V dolgih letih in stoletjih se je razvila posebna pastirska kultura, ki s svojimi posebnostmi in izrazi predstavlja pravi etnološki zaklad, ki ga pošast z imenom globalizacija v nobenem primeru ne sme uničiti. Eden zadnjih pvanincev, ki do potankosti obvlada terminologijo in tehnologijo gradnje pastirskih koč in pastirskega življenja nasploh je Jože Spruk iz Bistričice pri Kamniku. Pastirsko izročilo se prenaša iz roda v rod tudi v povedkah in mitičnih bitjih (divjih možeh, belih deklicah, zelenem možu, čarovnicah itd.) in v šegah, s katerimi so zaznamovali prihod na planino in odhod z nje. Še do nedavna so pastirji obdarovali znance in prijatelje s planinskimi spominki, siri trniči, oblikovanimi kot kepe, ki so jih ozaljšali z lesenimi rezljanimi pečatniki – pisavami. Arhitekt Plečnik jih je za 80 rojstni dan dobil kar 80.
Preskarjeva bajta
Poseben in najbolj tipičen pečat daje Veliki planini pastirska koča – bajta. Izraz bajta je bil za stare koče povsem na mestu, za novejše in za tiste, ki še rastejo pa skoraj ne velja več. So bistveno večje z več prostori in z mnogo večjim bivalnim udobjem, kot je bilo to nekoč. Tudi zato je Preskarjeva bajta danes spremenjena v muzej, saj je v bistvu še edina, ki je bila po drugi svetovni vojni obnovljena v povsem enakem slogu, kakršna je bila pred požigom. Marca 1945 so namreč Nemci požgali vse koče in hleve, s kapelo Marije Snežne vred, da se v njih ne bi zadrževali partizani. Preskarjeva bajta je danes zadnji in edini ohranjeni primerek ovalne velikoplaninske bajte pri nas. Ovalne bajte so se morale sčasoma umakniti apsidalnim in na koncu pravokotnim stavbam, z ločenim bivalnim in gospodarskim delom.
Preskarjeva bajta je v bistvu enoprostorna, s tem, da je okoli pastirjevega bivališča lopa za živino, vse pa prekriva ovalna skodlasta streha, ki jo nosita dva stebra in slemenska lega. Bajta, ki je brez okna in dimnika se že na zunaj občutno razlikuje od večjih sosednjih, današnjim življenskim navadam prirejenih koč.
Osrednji prostor nima niti stropa, niti okna niti mize. Pastirjeva oprema je skrajno asketska in skrajno prektična: odprto ognjišče s trinožnikom in loncem za sirjenje, solnica in žličnik, piskri in ponev, pograd, pet polic za mleko, spodaj korito za vodo, škaf in stol za molžo, golida, pinija in torilo ter drugo pastirjevo orodje in posodje. Nad glavo na dosegu roke so gliste – dve vzporedni oblici – za sušenje drv, v prisojni strešini je ozka svetlobna rega, skozi katero svetlobni žarek kdaj pa kdaj posije v zakajeno notranjščino pastirjevega bivališča.
Preskarjev Andrej se je skupaj s sinom in hčerjo takoj lotil obnove in do konca junija 1945 je na pogorišču že stala nova pastirska bajta. Bila je prav takšna kot prejšnja, saj je verjel, da je takšna najbolj primerna za bivanje in pastirska opravila v pašnih mesecih. Imela pa je še eno dobro lastnost; v njej nikoli ni bilo muh in gneče, kajti “turist le pri vratih not pogleda, pa že gre”, kot se je Andrej rad pošalil. Kot rečeno, je Preskarjeva bajta danes spremenjena v muzej in zato se v njej nič več ne kadi, vendar si jo turisti kljub temu ne morejo ogledati, če se prej ne najavijo na turistični agenciji v Kamniku.
Danes se ob vikendih in praznikih na Veliko planino odpravi velika množica turistov od blizu in daleč. Temu v veliki meri botruje avto, oziroma (pre)lahek dostop ne do vrha, pač pa do podnožja Velike planine. S seboj največkrat ne nosijo hrane, saj vedo, da bodo na planini dobili kaj za pod zob: kislo mleko, žgance, sir, skuto in drugo. Zato ni čudno, da skoraj pri vsaki koči poseda večja ali manjša skupina ljudi, ki pridno nabira kalorije za povratek v dolino.
Povzeto po reviji Moja Slovenija
