V letu 2009 je minilo 120 let od rojstva zelo zanimive in enkratne osebnosti, ki jo tokrat predstavljamo v rubriki Veliki Slovenci. Alma Maksimiljana Karlin je skoraj v vseh pogledih nekaj edinstvenega v slovenskem prostoru. Nikakor ni bila samo samotna popotnica, marveč tudi zelo plodovita pisateljica, pesnica, zbirateljica in etnologinja. Slovenci jo morda slabše poznamo tudi zato, ker je pisala v nemščini in angleščini, znala pa je tudi slovensko, saj sta bila starša slovenskega rodu. Res pa je, da so v meščanskem okolju, v katerem je odraščala govorili nemško. Rodila se je v Celju 12. oktobra 1889 in njen oče Jakob, upokojen oficir je bil tedaj star že 60 let, mati Vilibalda, učiteljica v mestni dekliški šoli, je bila ob rojstvu Alme 20 let mlajša od očeta.
Alma je že kot otrok kazala smisel za glasbo, risanje in posebej še za učenje tujih jezikov. Bila je zelo nadarjen otrok. Srednjo šolo je končala v avstrijskem Gradcu, od tem pa je leta 1913 odšla v London študirat jezike. Študirala je angleščino, francoščino, latinščino, italijanščino, norveščino, danščino, finščino, ruščino, španščino, kasneje se je seznanila tudi s sanskrtom, perzijščino, kitajščino in japonščino. Bila je pravi poliglot. V Londonu je opravila izpite iz osmih jezikov in lotila se je pisanja slovarja desetih jezikov. Po izbruhu prve svetovne vojne je odpotovala na Norveško in Švedsko, od koder se je vrnila v Celje.
A ne za dolgo – že novembra 1919 – potem ko je s poučevanjem tujih jezikov zaslužila 130 dolarjev in 950 mark, se je znova odpravila na pot, ki je trajala več kot osem let. V Celje se je vrnila šele konec leta 1927. V tem času je prepotovala velik del sveta: Južno in Severno Ameriko, Daljni Vzhod, Tihomorske otoke, Avstralijo, Azijo. Drobna, za nekatere samo prismuknjena pisateljica, je vzela na pot pisalni stroj eriko, pleteno košaro in star usnjen kovček iz domačega podstrešja.
Alma Karlin kot ustvarjalka
Ko se je vrnila domov jo je doma pričakala samo umirajoča mati, številni predmeti, ki jih je pošiljala s potovanj in gore neobdelanega gradiva, s katerimi je zasipavala pošto, ki je bila njen edini in življensko pomemben stik z domom in svetom. Večino predmetov, ki jih je nabrala na svojih potovanjih, je namreč pošiljala domov. Nekaj primerkov z njenih potovanj je danes shranjenih v Pokrajinskem muzeju v Celju. Po pošti je razpošiljala tudi članke v nemške, japonske in angleške časopise. Najzvesteje pa je o svojem potovanju obveščala svoje ljube Celjane. V tedanjem Cillier Zeitung je bilo objavljenih približno 150 zelo branih člankov.
Po dosedaj zbranih podatkih je Alma Karlin napisala 24 knjig, več kot 40 proznih del novel, črtic, člankov, pesmi, notnih zapisov in risb. Sprva je pisala o bogatih izkušnjah iz sveta, kasneje je te izkušnje začela dopolnjevati z domišljijo, ki jo je včasih zanesla že skoraj v pravljični svet. Med potopisnimi knjigami velja omeniti Samotno potovanje (Einsame Weltreise), Prekletstvo Južnega morja (Im Banne der Südsee) in Mistiko Južnega morja (Mystik der Südsee). Med leposlovnimi deli je treba omeniti romane Moj mali Kitajec (Mein kleiner Chinese), Malik (Der Goetze), Modri mesec (Der blaue Mond), Štiri dekleta v vetru (Vier Mädchen im Schicksalwind), Atlantida (Isolanthis) in druge.
Njena dela so priljubljena zlasti med nemškimi bralkami. Nobelova nagrajenka Selma Lagerloef jo je predlagala celo za Nobelovo nagrado. Bila je bojevnica proti nacizmu in pred gestapom je pobegnila v partizane, od koder je pisala Churchillu. Po miselnosti je bila v prvi vrsti Evropejka, nekajkrat pa se je označila tudi kot Nemka. Umrla je 14 januarja 1950 in na njenem nagrobniku piše: "Kjer se začne večnost, vse osebno izgine.
Povzeto po reviji Moja Slovenija