Letos 26. januarja je minilo sto let od rojstva znanega slovenskega skladatelja in pianista Marijana Lipovška. Umrl je 25. decembra 1995. Na ljubljanskem konservatoriju je pri Slavku Ostercu študiral kompozicijo, pri Janku Ravniku pa klavir. Po končanem študiju v Ljubljani leta 1932 je nadaljeval s študijem kompozicije v Pragi, nato v Rimu in nazadnje še v Salzburgu. Vse od leta 1933 pa do 1976 je poučeval na Glasbeni akademiji v Ljubljani, od leta 1961 naprej kot redni profesor. Vmes je bil tudi osem let direktor Slovenske filharmonije in rektor Akademije za glasbo. Predaval je tudi na oddelku za muzikologijo na Filozofski fakulteti.
V petek, 2. julija 1937 – bil je prvi petek v
mesecu in praznik Marijinega obiskanja – so
se proti cistercijanskemu samostanu v Stični
stekale množice okoliškega prebivalstva.
Vabili so jih zvonovi mogočne bazilike, ki
so že vse dopoldne brez prestanka zvonili.
V cerkvi so ob stebrih stali krepki kmečki
fantje, ki so popustili delo in naglo prihiteli,
takoj ko so slišali žalostno vest. Po lesenih
klopeh so nenavadno resno sedeli otroci in
prisluškovali ubranemu petju cistercijanskih
menihov, ki se je od glavnega oltarja širilo
po cerkveni ladji. Vsem je pogled venomer
uhajal proti visokemu odru, ki je bil ves
zasut s cvetjem in na katerem je počivala
krsta.
Slovenci imamo veliko duhovnikov,
ki so pomembno zaznamovali
preteklost, vendar se lahko le
redkokateri med njimi po nadarjenosti,
razgledanosti in širini svojega
delovanja primerja
z dr. Janezom Evangelistom Krekom.
Dušno pastirstvo, politika,
gospodarstvo, sociala, književnost,
prosveta – to je le nekaj področij,
na katerih je ob koncu 19. in v začet ku
20. stoletja zastavil svoje moči.
V začetku oktobra bo minilo 90 let
od njegove smrti in to je pravšnja
priložnost, da bežno osvetlimo njegovo
življenjsko pot, ki je zlasti mlajši
generaciji premalo znana.
Prvega januarja je minilo 120 let odkar se je v Črni vasi na Barju
rodil oče slovenske geografije Anton Melik. Študij geografije in
zgodovine je leta 1916 zaključil na Dunaju, doktoriral pa je leta 1927
na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V vmesnih letih je služboval kot
gimnazijski profesor v Ljubljani. Po doktoratu je kmalu postal najprej docent, zatem izredni profesor in leta 1938 tudi redni profesor za geografijo na Filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. To je ostal vse do leta 1966. V letih 1946 – 1950 je bil tudi rektor ljubljanske univerze, dvakrat je bil dekan Filozofske fakultete, predstojnik inštituta in pozneje oddelka za geografijo vse do leta 1960. Že leta 1940 je postal dopisni in leta 1946 tudi redni član SAZU. Bil je tudi dopisni član SANU.
Spodaj podpisani pisec prispevkov za rubriko Veliki Slovenci bi sam sebi pripisal veliko črno piko, če bi med velikimi Slovenci, ki letos praznujejo okroglo obletnico spregledal umetnika svetovnega formata Zorana Mušiča. Letos namreč mineva sto let od kar se je v Bukovici blizu Gorice rodil ta umetnik in ministrstvo za kulturo je zato letošnje leto celo razglasilo za Mušičevo leto, tako kot smo imeli lani Trubarjevo leto in leto poprej Plečnikovo leto. V tem letu se je zvrstilo več razstav doma in v tujini, največja retrospektivna razstava je bila odprta 24. novembra v Moderni galeriji v Ljubljani.
V letu 2009 je minilo 120 let od rojstva zelo zanimive in enkratne osebnosti, ki jo tokrat predstavljamo v rubriki Veliki Slovenci. Alma Maksimiljana Karlin je skoraj v vseh pogledih nekaj edinstvenega v slovenskem prostoru. Nikakor ni bila samo samotna popotnica, marveč tudi zelo plodovita pisateljica, pesnica, zbirateljica in etnologinja. Slovenci jo morda slabše poznamo tudi zato, ker je pisala v nemščini in angleščini, znala pa je tudi slovensko, saj sta bila starša slovenskega rodu. Res pa je, da so v meščanskem okolju, v katerem je odraščala govorili nemško. Rodila se je v Celju 12. oktobra 1889 in njen oče Jakob, upokojen oficir je bil tedaj star že 60 let, mati Vilibalda, učiteljica v mestni dekliški šoli, je bila ob rojstvu Alme 20 let mlajša od očeta.
V Prešernovi hiši v Kranju so sredi
marca odprli odmevno razstavo
o Janezu Puharju, ki je sredi 19. stoletja
izumil fotografijo na steklo. Gorenjski
muzej v Kranju in avtorica Nataša
Robežnik želita z njo okrepiti spomin
na tega velikega Slovenca,
za katerega lahko rečemo,
da je bil doslej v senci pesnika
Franceta Prešerna, politika Janeza
Bleiweisa, slikarja Leopolda Layerja
in drugih slavnih meščanov največjega
gorenjskega mesta. Razstava je
pomembna tudi za Cerkev
na Slovenskem, saj je bil Puhar
duhovnik, ki je ob izumiteljskem delu
vestno in odgovorno opravljal
svoje poslanstvo.
Tokrat bomo v naši rubriki Veliki Slovenci predstavili kar dva velika Slovenca hkrati, najprej zato, ker sta bila brata, po poklicu sta bila oba zdravnika pa tudi skladatelja in še marsikaj drugega, predvsem pa tudi zato, ker letos poteka sto let od njune smrti. Oba sta namreč umrla leta 1908, Gustav, ki je bil dve leti mlajši od Benjamina, je umrl 20. avgustav Šentjurju, Benjamin pa 20. decembra v Gradcu. Znameniti rod Ipavcev izhaja iz Bele Krajine, od koder je Franc Ipavec odšel k bratu v Celje. Tam je tudi opravil izpit iz zdravilstva, nakar se je izpopolnjeval še v Gradcu in leta 1805 nastopil zdravniško prakso v Šentjurju pri Celju. Tu se je tudi poročil z glasbeno (igrala je harfo in klavir) in tudi sicer izobraženo Katarino Schweighofer. To je treba omeniti zato, ker je mati vse otroke – bilo jih je 9 – že zgodaj začela uvajati v glasbo. Navzlic temu pa so vsi, vsaj kar zadeva moške potomce, nadaljevali tudi družinsko zdravniško tradicijo.
V rubriki Veliki Slovenci tokrat predstavljamo že drugega slovenskega kiparja v letošnjem letniku naše revije. Tako kot Ivan Zajec tudi Alojz Gangl letos praznuje okroglo obletnico – v ponedeljek 8. junija je namreč minilo 150 let od rojstva tega premalo znanega, vendar zelo sposobnega in talentiranega kiparja, ki ga umetnostni zgodovinarji štejejo za nestorja prve generacije slovenskega zgodnjemodernega kiparskega snovanja in uveljavitelja akademskega realizma. V Kambičevi galeriji v Metliki, kjer se je Gangl rodil so ob tej priložnosti odprli pregledno razstavo njegovih del. Po novem letu bodo to razstavo preselili v Narodno galerijo v Ljubljani. Največ njegovih del je shranjenih prav v tej galeriji in v Belokranjskem muzeju v Metliki, nekaj pa tudi v ljubljanskem Mestnem muzeju, Narodnem muzeju Slovenije, Gorenjskem muzeju, SAZU, Nadškofiji Ljubljana in v zasebni lasti.
Letos 11. novembra bo minilo 50 let od smrti doma in v svetu znanega Slovenca Stanka Bloudka. Žal je res, da tudi Slovenci (pre)malo vemo o njem, oziroma o tem, za kako velikega in vsestranskega človeka v tem primeru gre. Še bolj enostransko kot ga poznamo doma ga pozna tujina, ki ga pozna predvsem kot konstruktorja največje skakalnice na svetu in tudi nasploh kot načrtovalca številnih skakalnic v Sloveniji in drugod po Evropi. Le malo ljudi pa ve, da je bil poleg načrtovalca športnih objektov tudi letalski konstruktor, da je načrtoval tudi helikopter, razna orodja in orožja, hkrati pa je bil tudi aktiven športnik in športni funkcionar.
Veliki Slovenci 
