V Prešernovi hiši v Kranju so sredi
marca odprli odmevno razstavo
o Janezu Puharju, ki je sredi 19. stoletja
izumil fotografijo na steklo. Gorenjski
muzej v Kranju in avtorica Nataša
Robežnik želita z njo okrepiti spomin
na tega velikega Slovenca,
za katerega lahko rečemo,
da je bil doslej v senci pesnika
Franceta Prešerna, politika Janeza
Bleiweisa, slikarja Leopolda Layerja
in drugih slavnih meščanov največjega
gorenjskega mesta. Razstava je
pomembna tudi za Cerkev
na Slovenskem, saj je bil Puhar
duhovnik, ki je ob izumiteljskem delu
vestno in odgovorno opravljal
svoje poslanstvo.
Tokrat bomo v naši rubriki Veliki Slovenci predstavili kar dva velika Slovenca hkrati, najprej zato, ker sta bila brata, po poklicu sta bila oba zdravnika pa tudi skladatelja in še marsikaj drugega, predvsem pa tudi zato, ker letos poteka sto let od njune smrti. Oba sta namreč umrla leta 1908, Gustav, ki je bil dve leti mlajši od Benjamina, je umrl 20. avgustav Šentjurju, Benjamin pa 20. decembra v Gradcu. Znameniti rod Ipavcev izhaja iz Bele Krajine, od koder je Franc Ipavec odšel k bratu v Celje. Tam je tudi opravil izpit iz zdravilstva, nakar se je izpopolnjeval še v Gradcu in leta 1805 nastopil zdravniško prakso v Šentjurju pri Celju. Tu se je tudi poročil z glasbeno (igrala je harfo in klavir) in tudi sicer izobraženo Katarino Schweighofer. To je treba omeniti zato, ker je mati vse otroke – bilo jih je 9 – že zgodaj začela uvajati v glasbo. Navzlic temu pa so vsi, vsaj kar zadeva moške potomce, nadaljevali tudi družinsko zdravniško tradicijo.
V rubriki Veliki Slovenci tokrat predstavljamo že drugega slovenskega kiparja v letošnjem letniku naše revije. Tako kot Ivan Zajec tudi Alojz Gangl letos praznuje okroglo obletnico – v ponedeljek 8. junija je namreč minilo 150 let od rojstva tega premalo znanega, vendar zelo sposobnega in talentiranega kiparja, ki ga umetnostni zgodovinarji štejejo za nestorja prve generacije slovenskega zgodnjemodernega kiparskega snovanja in uveljavitelja akademskega realizma. V Kambičevi galeriji v Metliki, kjer se je Gangl rodil so ob tej priložnosti odprli pregledno razstavo njegovih del. Po novem letu bodo to razstavo preselili v Narodno galerijo v Ljubljani. Največ njegovih del je shranjenih prav v tej galeriji in v Belokranjskem muzeju v Metliki, nekaj pa tudi v ljubljanskem Mestnem muzeju, Narodnem muzeju Slovenije, Gorenjskem muzeju, SAZU, Nadškofiji Ljubljana in v zasebni lasti.
Letos 11. novembra bo minilo 50 let od smrti doma in v svetu znanega Slovenca Stanka Bloudka. Žal je res, da tudi Slovenci (pre)malo vemo o njem, oziroma o tem, za kako velikega in vsestranskega človeka v tem primeru gre. Še bolj enostransko kot ga poznamo doma ga pozna tujina, ki ga pozna predvsem kot konstruktorja največje skakalnice na svetu in tudi nasploh kot načrtovalca številnih skakalnic v Sloveniji in drugod po Evropi. Le malo ljudi pa ve, da je bil poleg načrtovalca športnih objektov tudi letalski konstruktor, da je načrtoval tudi helikopter, razna orodja in orožja, hkrati pa je bil tudi aktiven športnik in športni funkcionar.
V vasi Gorjansko v bližini Komna na Krasu so v nedeljo 14. junija ob 150 letnici rojstva odkrili spomenik, poprsje v bronu, slavnemu rojaku Karlu Štreklju. Doprsni spomenik je izdelal priznani akademski kipar Mirsad Begić. Za majhno vas Gorjansko je bil to vsekakor velik dogodek, saj so hkrati z odkritjem spomenika podelili tudi tradicionalno Štrekljovo nagrado, ki jo podeljujejo od leta 2001. Velika večina Slovencev ve, da je bil Štrekelj zbiralec slovenskih ljudskih pesmi, kaj dosti več od tega pa ne. Izčrpno monografijo o njem je pred nekaj leti napisala Monika Kropej in ji dala naslov Karel Štrekelj – Iz vrelcev besedne ustvarjalnosti. Izšla je v založništvu Znanstveno raziskovalnega centra SAZU. Pri tem naj takoj povemo, da je Štrekelj slovenske ljudske pesmi izdal v 14 snopičih, po njegovi smrti je zbirko s 15. in 16. snopičem ter obsežnim uvodom dokončal Joža Glonar. Vse skupaj je bilo zatem zvezano v štiri debele knjige.
Od rojstva kiparja Ivana Zajca bo letos sredi leta minilo okroglih 140 let (15. 7. 1869), umrl pa je 30. 7. 1952. Skupaj z drugimi kiparji svojega časa Alojzom Ganglom, Josipom Urbanijo, Svetislavom Peruzzijem in Franom Bernekerjem je spremljal slovensko kiparstvo v moderni čas. Med temi kiparji poznavalci le Bernekerja uvrščajo med prave iskalce novega kiparskega izraza in ga zato postavljajo ob bok prvim slikarjem in pesnikom slovenske resničnosti – impresionistični generaciji in literarni Moderni.
Božidar Jakac se je rodil 16. 7. 1899 v Novem mestu, umrl pa je v Ljubljani 20. 11. 1989, kar pomeni, da letos mineva 110 let od njegovega rojstva in 20 let od njegove smrti. Te okrogle obletnice so tudi razlog za to, da ga letos predstavljamo v rubriki Veliki Slovenci. Risati je začel kot samouk v duhu realizma, po prvi svetovni vojni pa tudi eterične pastele dolenjske krajine v duhu liričnega impesionizma. Pobude za svoje stvaritve je našel v Jakopičevem in Tratnikovem slikarstvu, v Cankarjevih, Jarčevih, Podbevškovih in Gradnikovih literarnih stvaritvah.
Lansko leto, ko je minilo 200 let od rojstva zdravnika, veterinarja, publicista in politika smo znova ugotavljali, kot že tudi v številnih drugih primerih, da ga premalo poznamo in najbrž tudi premalo cenimo. Da bi to stanje vsaj nekoliko popravili se je Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani odločila za izdajo Spominskega veterinarskega zbornika posvečenega življenju in delu dr. Janeza Bleiweisa. Prispevke o njem so napisali avtorji zelo različnih strok (vsi so doktorji). Zgodovinar Peter Vodopivec pojasnjuje zakaj je Bleiweis premalo znan in cenjen, čeprav so ga v njegovem času imeli za očeta naroda. Srđan Bavdek, zaslužni profesor Veterinarske fakultete je poleg Bleiweisovega delovanja na področju veterinarske stroke proučil tudi njegovo delovanje na številnih drugih področjih in ob tem prišel do sklepa, da imamo svojo državo prav gotovo delno tudi po zaslugi Janeza Bleiweisa.
Franc Kavčič, tudi Caucig V rubriki Veliki Slovenci tokrat predstavljamo slikarja Franca Kavčiča, ki je med vsemi umetniki slovenskega rodu dosegel najvišje položaje in priznanja: bil je profesor na dunajski Akademiji likovnih umetnosti in od leta 1820 do smrti 1828 njen direktor. Leta 1808 je postal vodja in nadzornik slikarskega oddelka Dunajske porcelanske manufakture. Postal je častni član beneške akademije (1795) in rimske Akademije sv. Luka (1823). Bil je dober znanec kiparja Antonia Canova in prijatelj prvega ravnatelja akademije v Pragi Josefa Berglerja.
Med sinovi slovenskega naroda, ki so ustvarjali na Dunaju in tam celo umrli, posebno vidno mesto pripada Francu Miklošiču, v prvi vrsti zato, ker je tudi on tako kot mnogi drugi naši rojaki za vedno ostal del tega naroda. Na Dunaju je doktoriral iz prava, a se je že zelo zgodaj začel poglabljati v slovansko filologijo in primerjalno jezikoslovje, potem ko je Kopitar v njem zanetil zanimanje za slovanske jezike. Kot je zapisal Franc Jakopin v Enciklopediji Slovenije je Miklošič ena najpomembnejših znanstvenih osebnosti v slovenski zgodovini; z veliko umsko energijo, delovno vzdržljivostjo in načrtnostjo je spoznal izjemno veliko novega o slovanskih in številnih drugih jezikih. Večina njegovih del je pionirskih.
Veliki Slovenci 
