Kadar pomislimo na zapletene poti kraških rek, se največkrat spomnimo na sistem kraške Ljubljanice ali na Reko, ki nazadnje ponikne v Škocjanskih jamah in se kot Timav prikaže na dan tik pred izlivom v Jadransko morje.
Pa je še veliko podobnih pojavov ob sicer redkih potokih na kraških tleh. Gotovo so manjši in morda zato po krivem tako zapostavljeni. Da vsaj malo popravimo to "krivico" in se obogatimo za doživetje, obiščimo kraško dolino pod Beko in Ocizlo v neposredni bližini italijanske meje. Pred leti je bilo območje vključeno v obmejni pas, kar je precej oviralo ogled zanimive doline, sedaj pa te ovire ni več. Dvakrat na leto je celo možno prestopiti mejo in obiskati dolino Glinščice, kjer je rečica v apnenec vrezala slikovito sotesko.
V zgornjem delu doline, tem, ki je v naši državi, je uravnava, kjer se vrstijo zanimivi kraški pojavi. Prva zanimivost je Ocizeljska jama. Jamo prekine udornica s prepadnimi stenami. 
Pot nas privede do roba udornice. Če pokukamo čez rob, in previdnost je tu popolnoma na mestu, nam bo takoj jasno, da se ne tod ne bo dalo priti v jamo brez plezalne opreme. A nič zato, slediti je treba shojeni stezi, ki nas privede do naslednjega udora, kjer je vhod v jamo, imenovan tudi Blažev spodmol. Potrebna je le baterijska svetilka, da se skozi rov prebijemo do dna udora, ki se nam je zdel še malo prej z roba popolnoma nedosegljiv. Tu se pot za običajne obiskovalce konča in treba se je po isti poti vrniti. Potem poiščemo potok in mu sledimo do zanimivega ponora. Voda pada čez prag v 8,5 m globokem slapu in izgine v Meletovo jamo. To je eden redkih ponornih slapov pri nas.
Če nadaljujemo pot ob največkrat suhi strugi proti severozahodu, nas čaka še ena zanimiva jama. To je Miškotova jama. Brez težav si lahko ogledamo njeno največjo znamenitost – mogočen naravni most pred vhodom v jamo, obisk same jame pa terja jamarsko spretnost in opremo. 
Naravni most je značilen pokazatelj plitkega krasa, kjer je debelina stropa nad jamo razmeroma tanka, zato so pogosti udori. In če se takšen udor zgodi blizu jamskega vhoda, nastane seveda naravni most!
Nezahtevno potepanje lahko zaokrožimo proti izhodišču, cerkvi sv. Magdalene, ki jo zagnani Ocizeljčani obnavljajo. Od tod je lep razgled na Ocizlo in predvsem proti jugu, kjer je v gozd zasekana trasa nove avtoceste. Prebivalci Ocizle so ponosni na svojo vas in znamenitosti pod njo. Opremljajo dostope in kažipote, so pa tudi po kraško gostoljubni. S pridom znajo uporabiti dejstvo, da tudi tukaj piha burja in okusno posuši pršut. Če obiščemo samo naravne znamenitosti in ne tudi ljudi, ki že stoletja živijo z njimi, bo naš obisk le polovičarski. Ob vrnitvi se lahko ustavimo pri cerkvi sv. Petra v Klancu, kjer je mojo pozornost zbudil kamniti relief svetnika v sklepniku vhodnih vrat. Soimenjak, svetnik, je seveda upodobljen s ključem v roki in s tem je pregnan vsak dvom, komu je cerkev posvečena.
Kaj pomeni ključ sv. Petra? Če je nebeško kraljestvo zunaj časa, je torej sedaj, je bilo in bo vekomaj, potem se nenadoma razblini naša trdna predstava o vratih in, kakopak, o ključavnici. Potem za vstop ne potrebujemo več ključa, ampak spoznanje o obstoju Boga, Resnice, Besede. Naloga svetega Petra ni preprečevati vstopa, ampak posredovati ključ spoznanja vsakomur, ki ga želi odkriti. Zato ključa ne skriva: "Pridite vsi, ki ste žejni resnice!" Peter torej ne odklepa ali zaklepa vrat nebeškega kraljestva, ampak deli ključe. Kako se te predstave ujemajo z gostoljubnostjo, odprtostjo domačinov Ocizle. "Ne pozabite na
gostoljubnost. Ker so bili nekateri gostoljubni, so namreč pogostili angele, ne da bi se zavedali" (Heb. 13, 2). In kot se zdi ob prihodu, da sveti Peter z mogočno lipo čuva vhod do skrivnosti doline pod Ocizlo, tako se vračamo s prepričanjem, da nam jih pravzaprav le odkriva.
Dostop:
Od Kozine proti morju, pri prvem odcepu zavijemo desno, pod cerkvijo sv. Petra z mogočno lipo, skozi Klanec do Ocizle. Peš do cerkve sv. Magdalene na severnem robu vasi. Označena pot nas vodi navzdol v dolino s kraškimi pojavi. Zaradi lažje orientacije priporočamo spremstvo.