Dve rečici se izlivata v Sloveniji v Jadransko morje. Prva je mejna Dragonja, ki se razpre v pahljačo Sečoveljskih solin, druga pa je Badaševica. Njen izliv je ujelo koprsko pristanišče v kanal. Prostor ob obali in v neposrednem zaledju je bil že od nekdaj zelo cenjen, ravninski zlasti za kmetijstvo. Zato so z regulacijskimi deli potiskali strugo Badaševice in njenih pritokov, da bi ravnico iztrgali močvirju in pridobili za kmetijstvo. Te z mnogimi napori ustvarjene njive so imenovali bonifike (iz izraza bonifier – izboljšati).
Zamočvirjeno ustje, ki ga kmetijstvo ni doseglo, je bilo izvrstno zatočišče in prebivališče za rastline in živali, predvsem za ptice. Posebno v času selitve je to območje zelo primerno počivališče.
Za živahno zaledje nekdanjega glavnega mesta Istre pa je bila laguna izliva Badaševice le nekoristno zemljišče, primerno kvečjemu za odlaganje odpadkov ali pa vrtoglavo dragoceno stavbno zemljišče za dejavnosti, lačne prostora ob morskem oknu v svet. Pogled iz zraka pokaže, da je območje kopskega pristanišča vsaj šestkrat večje od starega mestnega jedra, vendar ne zmanjka zamisli in potreb za širitve.
S stališča treznega varstva narave ni utemeljenega razloga, da bi se donkihotsko zapodili v reševanje ostankov usmrajenega močvirja. Skromna razpoložljiva sredstva je treba zelo premišljeno usmeriti, da so učinki čim večji. In na takšnem seznamu se Škocjanski zatok ni znašel.
Najbolj verjeten scenarij bi bil osušitev in posledično pozidava zatoka, oaza življenja pa le utrinek preteklosti. A zaenkrat se ta zgodba ni uresničila. Peščica zanesenjakov, poznavalcev in ljubiteljev ptic, je odločno poudarjala naravne posebnosti Škocjanskega zatoka in pomen tega mokrišča v severnem Jadranu. Z vztrajnostjo jim je uspelo premakniti tok dogajanja v drugo smer. Najprej v temeljito sanacijo starih grehov odlaganja odpadkov, pa tudi odplak, nato pa postopoma tudi v obnavljanje ekosistemov. Pridobili so državna sredstva, se prijavili ne več mednarodnih projektov, Škocjanski zatok je bil razglašen za naravni rezervat, ki ga upravlja Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. To je prvi primer, da pri nas nevladna organizacija upravlja z zavarovanim območjem.
Najprej so premik na bolje začutile rastline in živali in s silo, ki jo premore le narava, začele naseljevati obnovljeno območje – nekdaj zelo intenzivne njive bertoške bonifike se spreminjajo v plitvo močvirje, v laguni pa se srečujeta reka in morje. Obsežno območje somornice, z občasno poplavljenimi predeli, so ena redkih možnosti, kjer se lahko razvije priobalno slanoljubno rastlinstvo.
Postopoma je opaziti tudi spremembo v zavesti ljudi. Obiskovalcev od zunaj in tudi domačinov. Iz smetišča ponovno nastaja oaza na pragu Kopra. Upravljavci so uredili sprehajalno pot, ki je umaknjena pod nasip, ter namestili številne zaslone – opazovalnice, kjer lahko opazujemo življenje v zatoku, ne da bi preveč vznemirjali njene prebivalce. Zatok ni več kos nekoristnega sveta, še vedno pa ni dovolj utrjena zavest, da imajo na tem območju prednost živali in rastline – so enakovredni partnerji Kopru, industrijski coni, pristanišču in naftnemu terminalu. In čim bolj se bodo zasidrali v naši zavesti, večja je možnost, da bo 
Škocjanski zatok razveseljeval s svojim živim bogastvom tudi naslednjo generacijo.
Kakor so nekdaj domačini morju iztrgali bonifiko, tako so člani društva iztrgali koprsko oazo smetišču in pozidavi. Upati proti upanju je znamenje predanosti ideji, zaupanju v pravilnost odločitve. Je vera, ki zmore premikati gore. Načini in izrazi so različni, osnova pa je vedno ista – ljubezen.
Dostop:
Pred Koprom zapustimo avtocesto na izvozu za Bertoke in sledimo oznakam za AMZS, kjer lahko parkiramo. Potem se vrnemo do koprske vpadnice in jo prečkamo. Na drugi strani ceste so informativne table o rezervatu in začetku krožne poti. Ne vzpenjajmo se na nasipe, da ne preplašimo ptic, ampak sledimo poti okoli rezervata in za opazovanje uporabimo temu namenjene opazovalnice. S člani Društva za opazovanje in proučevanje ptic se je priporočljivo dogovoriti za voden obisk.