Slovenija se resda ponaša z izjemno pestrostjo na majhnem prostoru, vendar si komajda upamo zamisliti, da premoremo tudi naravno znamenitost svetovnega pomena. Pa jo! Kje drugje kot na Krasu, seveda! A tudi to ni tako samumevno.
Res da so kraški pojavi v mnogih jezikih poimenovani popokrajini med Trstom in Vipavsko dolino, pa se imamo verjetno zahvaliti temu dejstvo zlasti, ker je tod čez vodila že od pradavnine jantarska pot. Ko se je zbudilo zanimanje za opisovanje naravoslovnih zanimivosti, so znanstveniki ob popotovanjih naleteli na presenetljive pojave, jih opisovali in poimenovali, mnogokrat so si pomagali z imeni, ki so jih slišali med prebivalstvom.
A to ni dovolj za svetovno slavo, posebej še, ker so kraški pojavi razkošno razviti tudi v drugih delih sveta; ne le v bližnji Hrvaški in Hercegovini, tudi v Novi Zelandiji, na Kitajskem, Franciji?
Kdaj pa sploh lahko govorimo o svetovni znamenitosti? Leta 1972 je Generalna skupščina UNESCO sprejela Konvencijo o svetovni kulturni in naravni dediščini. Zamisel o potrebnosti mednarodnega dogovora se je porodila ob posledicah gradnje Asuanskega jezu. Ob možni izgubi templja Abu Simbel so se nekateri začeli zavedati, da so na svetu pač nekatere enkratne, neponovljive znamenitosti, ki so pomembne
za vse človeštvo. Odgovornost naše generacije do naslednjih je prav v ohranjanju teh izjemnosti. Konvencijo je podpisalo 161 držav, med njimi tudi Slovenija, ki je obveznosti prevzela od Jugoslavije. Strogim merilom za vpis na seznam svetovne dediščine ustrezajo Škocjanske jame, ki so na tem seznamu od leta 1986, torej že četrt stoletja.
Glavna posebnost Škocjanskih jam je največji znani podzemeljski kanjon na svetu, zelo lepo pa je razvit tudi kras na stiku med neprepustnim flišem in vodotopnimi apnenci. Obe značilnosti pa dopolnjujejo številne zanimive podrobnosti, vključno s kraškimi naselji Matavun, Škocjan in Betanja.
Drobovje svetovne dediščine si najudobneje ogledamo po urejeni in osvetljeni turistični poti. Med vódenim ogledom, ki traja uro in pol, spoznamo večino ključnih zanimivosti obsežne jame.
Gotovo je treba izjemne dimenzije Škocjanskih jam vsaj enkrat doživeti, tokrat pa bi rad usmeril vašo pozornost na okolico jame. Ob veličastnosti podzemlja je ‘predverje’ močno zapostavljeno.
Najbolj znano in priročno je razgledišče v bližini informacijskega centra. Po stezi krenemo proti vzhodu in se spustimo po stopnicah na prečno stezo, kjer nas oznaka usmeri na levo. Po nekaj minutah prijetne hoje skozi redek gozd pridemo do razgledišča. Pred nami se odpre osupljiv pogled na Veliko dolino. Globoko pod nami buči slap. Voda se pojavi pod naravnim mostom, ki ga od tod le slutimo. 
Za skalno pregrado nad slapom je na robu stene naselje s cerkvijo, posvečeni Sv. Kancijanu, Kancijanili in tovarišem. Mučeniška smrt pod Dioklecijanovim preganjanjem jih je doletela v okolici Gradeža. V oglejskem patriarhatu so jih zelo častili in postavili v njihov spomin več kot 30 cerkva. Navadno so postavljene v bližini vode.
Med vasico s cerkvijo, Škocjanom, in pregrado s slapom, je še ena, Mala dolina. Obe sta primer udornic, jam, kjer se udrl strop. Prav iz Škocjanskih jam so opisali to kraško obliko in jo tudi poimenovali – kakopak – dolina.
V obeh udornicah se nabira težji hladni zrak, zato so pri dnu prav gorske razmere in so tod lahko preživele alpske rastline, ki so bile med poledenitvami razširjene mnogo bolj proti jugu. Zato je v Škocjanskih jamah toliko lepega jegliča ali avriklja, ki uspeva pri Schmidlovi dvorani le nekaj metrov od sredozemske praproti venerini laski.
Okoli obeh Dolin in po grebenu med njima so speljane poti, ki nam omogočajo zelo lepe razglede in doživetja. Če k temu prištejemo še sprehod skozi vasi, v katere se počasi vrača življenje, se bomo gotovo vrnili domov vsaj za kanček bogatejši, tudi če ne bomo našli tistega vhoda v podzemlje, skozi katerega je Orfej prodrl do Evridike. Pravijo, da je na tem območju.
Nič koliko je tudi primernih kotičkov za postna premišljevanja. Mogočnost okolice, izoblikovane v milijonih let in bobneča voda, ki izginja v temo, nam bosta morda pomagali postaviti sebe in svoje predstave v stvarnejše okvirje. Nenehno potrebujemo spodbude za ponižnost, za občutek odvisnosti in nesamozadostnosti, da smo lahko iskreno hvaležni za dar življenja in vere. Zato se enkrat za spremembo odpovejmo blišču svetovno znanega podzemlja in si vzemimo čas za imenitno kraško dogodivščino ob dolinah.
Dostop:
po avtocesti Razdrto – Kozina do odcepa pri Divači, kjer sledimo oznakam do parkirišča pri informacijskem centru v Matavunu.