Slovenija se resda ponaša z izjemno pestrostjo na majhnem prostoru, vendar
si komajda upamo zamisliti, da premoremo tudi naravno znamenitost svetovnega
pomena. Pa jo! Kje drugje kot na Krasu, seveda! A tudi to ni tako samumevno.
Res da so kraški pojavi v mnogih jezikih poimenovani popokrajini med Trstom in
Vipavsko dolino, pa se imamo verjetno zahvaliti temu dejstvo zlasti, ker je tod
čez vodila že od pradavnine jantarska pot. Ko se je zbudilo zanimanje za
opisovanje naravoslovnih zanimivosti, so znanstveniki ob popotovanjih naleteli
na presenetljive pojave, jih opisovali in poimenovali, mnogokrat so si pomagali
z imeni, ki so jih slišali med prebivalstvom.
A to ni dovolj za svetovno slavo, posebej še, ker so kraški pojavi razkošno
razviti tudi v drugih delih sveta; ne le v bližnji Hrvaški in Hercegovini, tudi
v Novi Zelandiji, na Kitajskem, Franciji?
Kdaj pa sploh lahko govorimo o svetovni znamenitosti? Leta 1972 je Generalna
skupščina UNESCO sprejela Konvencijo o svetovni kulturni in naravni dediščini. Zamisel o potrebnosti
mednarodnega dogovora se je porodila ob posledicah gradnje Asuanskega jezu. Ob
možni izgubi templja Abu Simbel so se nekateri začeli zavedati, da so na svetu
pač nekatere enkratne, neponovljive znamenitosti, ki so pomembne
za vse
človeštvo. Odgovornost naše generacije do naslednjih je prav v ohranjanju teh
izjemnosti. Konvencijo je podpisalo 161 držav, med njimi tudi Slovenija, ki je
obveznosti prevzela od Jugoslavije.
Strogim merilom za vpis na seznam svetovne dediščine ustrezajo
Škocjanske jame, ki so na tem seznamu od leta 1986, torej že četrt stoletja.
Glavna posebnost Škocjanskih jam je največji znani podzemeljski kanjon na
svetu, zelo lepo pa je razvit tudi kras na stiku med neprepustnim flišem in
vodotopnimi apnenci. Obe značilnosti pa dopolnjujejo številne zanimive
podrobnosti, vključno s kraškimi naselji Matavun, Škocjan in Betanja.
Drobovje svetovne dediščine si najudobneje ogledamo po urejeni in
osvetljeni turistični poti. Med vódenim ogledom, ki traja uro in pol, spoznamo
večino ključnih zanimivosti obsežne jame.
Gotovo je treba izjemne dimenzije Škocjanskih jam vsaj enkrat doživeti,
tokrat pa bi rad usmeril vašo pozornost na okolico jame. Ob veličastnosti
podzemlja je 'predverje' močno zapostavljeno.
Najbolj znano in priročno je razgledišče v bližini informacijskega centra.
Po stezi krenemo proti vzhodu in se spustimo po stopnicah na prečno stezo, kjer
nas oznaka usmeri na levo. Po nekaj minutah prijetne hoje skozi redek gozd
pridemo do razgledišča. Pred nami se odpre osupljiv pogled na Veliko dolino.
Globoko pod nami buči slap. Voda se pojavi pod naravnim mostom, ki ga od tod le
slutimo.
Za skalno pregrado nad slapom je na robu stene naselje s cerkvijo,
posvečeni Sv. Kancijanu, Kancijanili in tovarišem. Mučeniška smrt pod
Dioklecijanovim preganjanjem jih je doletela v okolici Gradeža. V oglejskem
patriarhatu so jih zelo častili in postavili v njihov spomin več kot 30 cerkva.
Navadno so postavljene v bližini vode.
Med vasico s cerkvijo, Škocjanom, in pregrado s slapom, je še ena, Mala
dolina. Obe sta primer udornic, jam, kjer se udrl strop. Prav iz Škocjanskih
jam so opisali to kraško obliko in jo tudi poimenovali - kakopak - dolina.
V obeh udornicah se nabira težji hladni zrak, zato so pri dnu prav gorske
razmere in so tod lahko preživele alpske rastline, ki so bile med poledenitvami
razširjene mnogo bolj proti jugu. Zato je v Škocjanskih jamah toliko lepega
jegliča ali avriklja, ki uspeva pri Schmidlovi dvorani le nekaj metrov od
sredozemske praproti venerini laski.
Okoli obeh Dolin in po grebenu med njima so speljane poti, ki nam omogočajo
zelo lepe razglede in doživetja. Če k temu prištejemo še sprehod skozi vasi, v
katere se počasi vrača življenje, se bomo
gotovo vrnili domov vsaj za kanček bogatejši, tudi če ne bomo našli
tistega vhoda v podzemlje, skozi katerega je Orfej prodrl do Evridike. Pravijo,
da je na tem območju.
Nič koliko je tudi primernih kotičkov za postna premišljevanja. Mogočnost
okolice, izoblikovane v milijonih let in bobneča voda, ki izginja v temo, nam
bosta morda pomagali postaviti sebe in svoje predstave v stvarnejše okvirje.
Nenehno potrebujemo spodbude za ponižnost, za občutek odvisnosti in
nesamozadostnosti, da smo lahko iskreno hvaležni za dar življenja in vere. Zato
se enkrat za spremembo odpovejmo blišču svetovno znanega podzemlja in si
vzemimo čas za imenitno kraško dogodivščino ob dolinah.
Dostop: po avtocesti Razdrto - Kozina do odcepa pri Divači, kjer sledimo oznakam
do parkirišča pri informacijskem centru v Matavunu.
hehe no fajn opis sj sm ze bla tam v živo je lepša [smiley=laugh] [smiley=tongue] samo moti me da je tako daleč [smiley=evil] pa tam sm se zaljubila v enga [smiley=think] joj
Novice 
