Ko je na Gorenjskem še obilo snega in je Ljubljana potopljena v mrzlo megleno sivino, se Vipavska dolina koplje v soncu. Toplota boža pobočja Trnovskega gozda in plodno ravnico, kliče življenje iz zimskega počitka. Zdaj je čas, ko se začenja rojevati zgodnje sadje!
Pa ne le rastline, tudi mi smo potrebni prebujanja iz zimske
otopelosti, in izlet na Gradišče nad Vitovljami je kot nalašč za to.
Že iz doline zbuja pozornost cerkvica, ki je videti, kot da je
nalepljena sredi pobočja Trnovskega gozda. Izhodišče so Vitovlje,
naselje, katerega zanimivost je, da se razteza na vsaj 300 m višinskega
razpona. Ime naselja izvira iz latinske oblike imena Vid (Vitus), ki je
zavetnik župnije bližnjega naselja Črniče.
Strma steza nad naseljem nas
popelje skozi mlad gozd puhastega hrasta, črnega gabrovca in malega
jesena. Po golih deblih je težko spoznati vse te vrste dreves, laže je
poiskati odgovor med odpadlimi suhimi listi.Tanka debla in ostanki
kamnitih ograd v gozdiču izdajajo, da je bil tu še pred nekaj
desetletji pašnik. Kljub toplemu soncu med rastlinstvom še ni kaj prida
znakov življenja, le kakšna leskova klobasica se zapraši v vetru.
Pozornost zbujajo samo zimzelene rastline: bršljan, ciklame, bodeča
lobodika.
Ko se iz gozdiča izvijemo v zadnjo strmino, nad njo že zaslutimo
uravnavo, kjer je cilj našega izleta: romarska cerkev vitovske Marije.
Postavljena je na izjemno zanimivo točko - skalni pomol sredi pobočja
Trnovskega gozda, na nadmorski višini 604 m. Lega je res nekaj
posebnega. Kot na dlani je pred nami Vipavska dolina. Ob takšnem
obsežnem razgledu se nam zdi čisto običajno, da je to svet kraj, zato
ne preseneča, da je že v 14. stoletju na tem, sicer odročnem mestu, že
stala cerkev.
Druga prednost te lokacije pa je, da se težko kdo
prikrade na uravnavo, ne da bi ga zagledali - kar daje legi velik
obrambni pomen. Zato je Gradišče, kot tudi imenujejo izpostavljeno
skalno piramido, služilo tudi za umik prebivalcev pred zavojevalci, ki
so prodirali po dolini. Cerkev je bila okrepljena z obzidjem
protiruškega tabora.
Najtežje čase je cerkev doživljala med drugo svetovno vojno. Nemci so
se zavedali strateškega pomena, ki so ga partizani s pridom
uporabljali, zato so leta 1944 cerkev razstrelili. Da danes ne
občudujemo ruševin, gre zahvala požrtvovalnim domačinom, ki so jo v
desetletju od 1966 do 1976 z nemalo truda cerkev izjemno skrbno
obnovili. Radovedni pogled skozi ključavnico nam razkrije zelo lepo
izdelano kopija Marijinega kronanja, ki jo je po izvirniku izrezljal
domačin Stanko Hrovatin.
Ko sem se zazrl proti obsežnemu obzorju, ki se
je mehko prelivalo v megleno črto, sem imel občutek, kot da stojim na
mogočni prižnici. A namen te točke ni, da bi nebogljeni obiskovalec
pridigal v to mogočnost. Nasprotno, tu ti spregovorijo v ubrani
hvalnici stvarstva nebo nad teboj, prijazna dolina pod teboj, Trnovski
gozd za tvojim hrbtom, šipkov grm, plodeči bršljan, nasajeni črni bor.
Če poslušaš pozorno, boš morda začutil tudi zven strun geološke
zgodovine, ko so se gmote Trnovskega gozda narivale na Vipavsko dolino
... Na tej prižnici si, da doživljaš evangelij po Stvarniku. Nazorno in
otipljivo.
Dostop:
Po stari cesti se peljemo od Ajdovščine proti Novi Gorici (ali pa
zavijemo na to cesto z avtoceste v Selu), v Vitovljah zavijemo desno,
na naslednjem odcepu pa levo. Sledimo oznakam za vrtnarijo Klančič
(trajnice), ki nas privedejo v najvišji del naselja. Tu pustimo avto in
nadaljujemo peš. Pri vrtnariji Klančič se odcepi markirana pot desno
navzgor, in v dobre pol ure smo pri cerkvi. Lahko pa nadaljujemo pot po
kolovozu, ki nas ob postajah križevega pota nekoliko bolj zložno tudi
privede k cilju. Pot lahko zastavimo krožno: vzpon po stezi in sestop
po kolovozu.
PRVO KOT PRVO:STRAN JE IMENITNA,KER POTREBUJEM BESEDILO ZA REFERAT,ODLIČNA STRAN,TODA PREDLAGAM ŠE VEČ BESEDILA NA SPLOŠNO O VIPAVSKI DOLINI [smiley=happy]
