Pod vasico Studor v Zgornji bohinjski dolini je večja skupina dvojnih kozolcev oziroma stogov, kot jim pravijo domačini. Zgrajeni so trdno, nosilni tramovi slonijo na velikih kamnih, pokriti so z macesnovimi skodlami. Nič ni preveč, brez odvečnega lišpa, nič premalo, vse je na svojem mestu. Podobnih stogov je v Bohinju še vedno kar lepo število. A studorski stogovi so nekaj posebnega – postavljeni so v skupini, da prav spominjajo na naselje.
Toda prve stanovanjske hiše so nad kozolci, tam je vas Studor, stisnjena pod izrazito skalno kopo istega imena.
Zgodba pripoveduje, da se je nekoč podrl del Studorja in kamniti plaz je pokopal vas – pravijo, da se še danes včasih sliši zvon iz zasutega naselja. Če se zagledamo v stene Studorja, se zdi zgodba zelo verjetna. Krušljive skale, pod njimi pa podorni stožec, na katerem je vas. In ker je bil ta del doline že zelo zgodaj poseljen, je zelo možno, da bi arheološke raziskave podora pod sedanjo vasjo dokazale resničnost zgodbe.
Pravzaprav je nenavadno, da je vas postavljena v strmi breg pod grozeče ostenje. Hiše in hlevi so tesno skupaj, kot da je pičli prostor treba temeljito izkoristiti, dolinsko dno pa je neposeljeno. Za kozolce in celo za cerkev tod ni prostora. Tako je Studor edina bohinjska vas, ki nima cerkve v naselju, ampak precej daleč stran – to je namreč cerkev Svetega Duha ob južnem obrežju Bohinjskega jezera. Zakaj je torej Studor zgoščen v pobočju in stogovi umaknjeni na ravnino pod vasjo?
Tako sem se spraševal nekega zimskega dopoldneva, ko sem jo ubiral po cesti pod vasjo. Nizko sonce je posvetilo iznad Rudnice in posijalo na Studor. Vse hiše vasi so bile v soncu, spodnje pa prav na robu sence, ki je v tem času zlezla najvišje. Prav v tem utegne biti vzrok pretanjene postavitve naselja in stogov. Sončna lega v času, ko je dan najkrajši, je bila v ostri alpski zimi bistvena za preživetje. Vse, kar ni bilo odvisno od sonca, se je lahko umaknilo v območje zimske sence – in nastala je vasica stogov.
Danes to ni več tako samoumevno – po eni strani so zime milejše, zlasti pa razpolagamo z več energije, s katero se je z mnogo manj napora in tveganja mogoče prebiti čez najhladnejši del leta. Način preživetja je v bolj razsipnih okoliščinah drugačen, manj pretanjen in udobnejši ter je povzročil, da se boleče izkušnje prilagajanja naravnim danostim postopoma izgubljajo. S tem izginja tudi logika skupine kozolcev pod Studorjem, vedno bolj so le krajinska posebnost, krajevna znamenitost.
Stogovi pa so izgubili tudi temeljni razlog svojega obstoja: nič več niso bistveno potrebni za sušenje sena. Ne le, da so dandanes količine sena zaradi manjšega števila goveda manjše, tudi tehnologija se spreminja. Z baliranjem je možno mnogo hitreje pospraviti pokošeno travo in se izogniti tveganju zaradi muhastega vremena. Vse te ugodnosti pa imajo svojo ceno: potrebujemo stroje, gorivo, 
plastično folijo (ki je po uporabi odpadek!), napake pri skladiščenju lahko uničijo ves pridelek, z baliranjem ujamemo v bale tudi večino semen in mnogo živalskih vrst…
Stogovi so vse bolj strojne lope, kraj, kjer prevedrijo mioidoči, priročno skladišče poljskih pridelkov, a tistega ključnega pomena, zaradi katerega so se tesarji potrudili, 
da so jih trdno postavili, ni več. Bale pod kozolci so v izzivalen posmeh. Bo preživel udobnejši, a potratnejši način, ali bodo stogovi znova pridobili pomen? Gotovo je končna rešitev na strani stogov, ni pa nujno, da bodo do takrat preživeli. Le kdo bo vzdrževal nekaj, česar ne potrebuje? Ko pa si udobja ne bomo mogli več privoščiti, bodo spet aktualne večne modrosti preživetja.
Na enem od tramov je leseno razpelo. Kljubovalno deli s stogovi isto usodo trenutne nepotrebnosti in potrpežljivo čaka, da se prebudimo iz samozadostnosti.
Dostop:
Z Bleda do Bohinjske Bistrice in naprej do Ribčevega Laza ob Bohinjskem jezeru. Pri cerkvici sv. Janeza zavijemo desno čez most do Stare Fužine in naprej proti Srednji vasi. Kozolci so pri odcepu za vasico Studor.