Naše predstave o Sredozemlju se navadno usmerijo na slikovito jadransko obalo, grške otoke, Azurno obalo, morda celo severno Afriko. Pa ni treba tako daleč, saj ga lahko začutimo že v Piranu. Mnogo redkeje pa obiščemo skrajni severni konec Sredozemskega morja, zaliv med Trstom in Tržičem (Monfalcone). V avstro-ogrski monarhiji je bilo to območje turistično zelo zanimivo in obiskano, tako da še danes srečujemo v teh krajih veliko nemških in avstrijskih obiskovalcev. Tu se tudi že dolgo skozi zgodovino ohranjajo tudi Slovenci, ne kot turisti, ampak staroselci, ki kljubujejo na skromnem apnenčastem robu na prepihu narodov. Vendar tega območja ni v osrednji zavesti večine Slovencev znotraj državnih meja. Pa zelo po krivici, saj so kraji lepe Vide in Alojza Gradnika zelo pestri in vredni doživetja.
Poglejmo si enega najbolj slikovitih koščkov skrajnega severnega roba
Sredozemskega morja, apnenčast rob med Sesljanom in Devinom. Po njem je
speljana čudovita steza, znana kot Rilkejeva pot. Rainer Maria Rilke
(1875–1926), po katerem se pot imenuje, je bil eden vodilnih evropskih
pesnikov 20. stoletja. Nekaj let pred prvo svetovno vojno se je srečal
s kneginjo Marijo Thurn in Taxis, lastnico gradu v Devinu. Med njima se
je spletlo globoko prijateljstvo in Rilke je večkrat obiskal Devin.
Slikovita okolica pa tudi vojni časi so navdihnili pesnika, da je
ustvaril eno svojih najboljših del, znamenite Devinske elegije.
Ko se sprehajamo po Sesljanu, si ne moremo misliti, da smo čisto blizu
morja, saj ga ni nikjer videti, naselje se kar stopi z obzorjem. A vse
se spremeni, ko pridemo do roba Sesljana. Pokrajina se v hipu strmo
prelomi in pod nami se prikaže morje. Prepadna apnenčasta stena nas
usmeri na edino možno pot, ki se vije ob zgornjem robu. Najprej skozi
borov gozdiček, nato pa se začno odpirati obsežni razgledi. V začetku
se razkrije slikoviti Sesljanski zaliv, poln pomolov z raznobarvnimi
jadrnicami, avtomobilov in kopalcev. Potem pa se, kot v napetem filmu,
prizori samo še stopnjujejo – izza škrapljastih skal zagledamo devinski
grad, postavljen na težko osvojljivem izpostavljenem rtu, kot se za
takšne gradove spodobi. Kljub severni legi je rastlinstvo sredozemsko,
preživetje mu omogočajo tople apnenčaste skale. Veliko je ruja, ki
jeseni pordeči pobočja. Zato ne preseneča, da je zaradi bogatega
živalstva in rastlinstva rob zaliva vključen v omrežje evropsko
pomembnih območij Natura 2000.
Ostanki rovov in utrdb pričajo, da so v vojnih časih razgledne točke
dobile strateški pomen, sedaj, v mirnih časih, pa se raje posvečamo
zanimivim škrapljam, ki dokazujejo, da je apnenec zelo čist in zato
bolj topen. Skratka, na teh dveh kilometrih se lahko po mili volji
napasemo lepot. Izletu lahko pridamo še ogled devinskega gradu ali
kakšne druge zanimivosti v bližini, kot so na primer Gradnikova rojstna
hiša, izviri Timave ali grad Miramare. Hoja po izpostavljenih grebenih
je vznemirljiva, saj se odpirajo širni pogledi, ki zbujajo želje,
hrepenenja, nove izzive. Lahko pa se varljiva podoba kaj hitro podre
kot hišica iz kart, ostane razočaranje, kot ga je na devinskih obrežjih
trpela lepa Vida. Še več, hoja po robu je v meglenih ali nevihtnih
dneh
nevarna. Grebenski pohodi so podobni vsakdanjemu življenju, kjer se
venomer srečujemo z varljivimi podobami in nevarnostmi. Pomembno je, da
jih prepoznamo in se pravilno odločamo. Zato potrebujemo trdno oporo,
po kateri naravnavamo naše korake. Ali ni zaupanje v Božje usmiljenje
in zanesljivost njegove Besede tisto, kar potrebujemo za varno pot?
Naši predniki so zaupali v Božje varstvo, sicer ne bi pred sto leti
kronali Marije za kraljico slovenskega naroda. Sedaj mi živimo iz te
dediščine, hkrati pa smo s svojim življenjem odgovorni za praznovanje
dvestote obletnice!
Dostop Peljemo se do Sežane, pri Fernetičih vstopimo v Italijo, nato po avtocesti proti Benetkam do izvoza pri Sesljanu (Sistiana). Na robu nad zalivom je začetek Rilkejeve poti. Napotimo se lahko tudi v obratni smeri. V tem primeru se zapeljemo iz Sesljana še dva kilometra do Devina (Duino).
Katerega Gradnika omenja avtor? Eden najboljših slovenskih pesnikov Alojz Gradnik se ni rodil v Devinu ali Sesljanu, pač pa v vasi Medana sredi Goriških Brd, to pa je vsaj 20 kilometrov proč od Devina. Kaže, da je avtor nekaj zamešal.
Izleti po Sloveniji 
