Kratko slovensko morsko obrežje je polno presenečenj. Kaj potem, če statistično pripada vsakemu prebivalcu le 2 cm obale?! Ko popušča poletna vročina in se začne umirjati turistični vrvež, je morda priložnost, da si ogledamo eno od posebnosti slovenskega Sredozemlja – sipino pri sv. Katarini v bližini Ankarana.
Posebnost sipine je, da ni le iz sipke mivke, ampak med peskom prevladujejo prazne polžje hišice. Ljudje že dolgo poznajo to posebnost in jo imenujejo školjčišče. No, biologi smo bolj natančni pri poimenovanjih, saj prav po lupinah lahko zelo dobro razlikujemo polže od školjk. Polži imajo namreč samo eno lupino, školjke pa vedno po dve. In če sedaj pozorno preberemo hišice, se bomo prepričali, da prevladujejo polžje, školjčnih lupin pa je bistveno manj.
Seveda je sprehod po sipini nekaj posebnega, saj se ne moremo načuditi, kako se je na tem kratkem in ozkem traku kopnega lahko nabralo toliko hišic mehkužcev!
Čeprav nas brskanje po tem zanimivem živalskem pokopališču dodobra zaposli, si lahko na tem koščku obale ogledamo še kaj drugega. Na drugi strani marine je pri Sv. Nikolaju močvirna peščina, ki je zaradi botaničnih posebnosti vključena v evropsko omrežje Natura 2000, trstičje ob sipini je tudi dobro zatočišče predvsem za ptiče.
Sipina se na koncu izklini v skalni valobran. Skale so prekrite z življenjem, ki pa ga tu okvirja plimovanje. Školjke klapavice in raki vitičnjaki so odlično prilagojeni na velike spremembe v razmeroma kratkem časovnem obdobju.
Posebej so zanimivi prav rakci, ki so pritrjeni na skale in živijo v apnenčastih hiškah. Med oseko, ko so na kopnem izpostavljeni pogostim visokih poletnim temperaturam, so tesno zaprti, da varčujejo z vodo in preždijo neugodno obdobje. Čisto drugače je, ko jih med plimo zalije morje. Takrat se lopute razmaknejo in iz hišice iztegnejo nožice in lovijo hrano.
Obilje oklepljenega obmorskega življenja pušča sledove tudi v kamninah. Apnenčaste hišice se na morskem dnu nalagajo in postopoma spreminjajo v kamnino. Tako so nastale tudi naše gore. Včasih lahko še vidimo razločne sledove hišic organizmov. Tudi na našem izletu bomo z malo pozornosti naleteli na okamnine ali fosile. Največja verjetnost je, da bomo našli numulite. Sodijo med luknjičarke, enocelične morske organizme, katerih apnenčaste hišice so zelo podobne kovancem (nummulus je latinski izraz za novčič), od tod tudi latinsko ime.
Po srečanju z raznimi oblikami nekdanjega življenja, pa se ne moremo otresti drugega vtisa. Za sipinami se iz morja grozeče dvigajo pristaniške naprave. Na koščku slovenskega morja se gnetejo različni interesi. Mnogi si želijo potreben prostor. Tega pa tod ni ravno v izobilju, zato se je treba pravilno odločiti, komu dati prednost ali pa iskati še sprejemljivo srednjo pot. Ali bo pokopališče školjk dokončno pokopano pod betonom? Ali bodo tudi naši zanamci še lahko občudovali to naravno zanimivost?
Kaj bomo zapustili potomcem, je odvisno od naših sedanjih odločitev. Po zemeljski smrti ne bomo v večnost odnesli prav nič snovnega, ostali pa bodo izkupički odločitev, ki jih bodo presojali naslednji rodovi.
Dostop:
Z glavne ceste Postojna-Koper zavijemo proti Ankaranu. Tik pred Ankaranom moramo biti pozorni na levi odcep (sv. Katarina), ki nas pripelje do majhne marine in nogometnega igrišča, kjer parkiramo avto. Shojena stezica vodi ob vzhodnem robu marine do sipine.