Pogled na Devinske stene in grad iz Sesljanskega zaliva
Med Sesljanom in Devinom
Tokratno pom bomo začeli na italijanski strani Tržaškega zaliva iz
Devina (Duino) in Sesljana (Sistiana). Kraja povezuje pot po skalnem
robu nad morjem. Nad njima pa pokrajini, prežeti s številnimi
legendami, vladata Devinski grad in ruševine starega gradu. V letu 2007
je preteklo dvajset let, odkar so po kraškem robu prepadnih Devinskih
sten speljali pešpot. Ime ji je dal avstrijski pesnik Rainer Maria
Rilke (*4. 12. 1875, Praga – †29. 12. 1926, Val-Mont), ki je bil v
letih 1910/11 gost na Devinskem gradu. Dva kilometra dolga pešpot
poteka po enkratnem naravnem okolju, kjer se stikata mediteranska flora
in flora Srednje Evrope.
Kjer se Kras združi z morjem
Na devinsko ostenje pa ni zahajal samo Rilke, čar tržaške obale s
Sesljanskim zalivom je navdihovala ne samo njega, ampak tudi slovenske
pesnike. Nemara so se po isti poti kot Rilke sprehajali tudi Simon
Gregorčič, Igo Gruden in Anton Aškerc. Tu je svoj prostor našla tudi
Lepa Vida iz Prešernove balade.
»Samoten stopa navzgor, v gorovje prabolečine. / In niti korak ne odmeva iz brezglasne usode« (Rilke, Deseta elegija).
Pogled proti Tržaškemu zalivu
Rilkejeva pot se začne ob odcepu prometnice Devin-Sesljan proti Sesljanskem zalivu. Korak
pa lahko zastavimo že prej, oziroma pot prehodimo v nasprotni smeri. Na
križišču nad sesljansko Marino na urejenem parkirišču pustimo vozilo in
krenemo na pot po robu 150 do 200 metrov visokih apnenčastih sten. Tu
bomo stopili v naravni deželni rezervat Devinske stene, ki zajema strme
apnenčaste stene, ozek pas kraške planote in še ozek pas morja. Ves čas
bomo imeli pred očmi Devinski grad, uzrli pa bomo tudi pečino z
razvalinami starega gradu. Devinski grad je bil eden izmed številnih
krajev, ki jih je obiskoval vodilni lirik evropske poezije 20.
stoletja. Rilke je prvič obiskal Devin aprila 1910, potem ko se je
Čustveni razgledi
decembra 1909 v Parizu seznanil s kneginjo Marie Von Thurn und Taxis
Hohennlohe, ki ga je povabila na svoj družinski grad v Devinu. Zdi se,
da je pesnik ob svojem drugem nekoliko daljšem obisku leta 1911
premagal ustvarjalno krizo in začel pisati znane Devinske elegije.
Ciklus Devinskih elegij, ki predstavljajo enega Rilkejevih temeljnih
del, je pesnik dokončal šele leta 1922. Pesnik je rad pripovedoval, da
je začetne verze prve elegije nenadoma »zaslišal« med bučanjem burje,
ko je stal na skalah v bližini Devinskega gradu. Na Rilkejevi poti se
bomo lahko ustavili na dobro zavarovanih razglediščih. Ob lepem vremenu
se bo pred nami na široko odprl pogled po vsem Tržaškem zalivu in na
vso slovensko obalo do Pirana in Savudrije. Po ogledu notranjosti gradu
se lahko napotimo naprej proti Štivanu (S. Giovanni del Timavo),
manjšemu naselju ob robu matičnega Krasa in slovenskega etničnega
ozemlja, kjer v bližini cerkve sv. Ivana pride na površje reka Timava;
dejansko je to (Notranjska) Reka, ki izvira blizu Ilirske Bistrice in
ponikne v Škocjanske jame.
Dvorišče z obrambnim stolpom
Navdih za vse čase
Devin bomo na
izletniški karti našli med južnim pobočjem Grmade (Monte Ermada) in
obalo Jadranskega morja. Slikovite Devinske stene z novim gradom in
ruševinami starega gradu še vedno navdihujejo številne obiskovalce in
ustvarjalce. Rilkejeva pot nikoli ne sameva. Na njej vedno srečujemo
popotnike, iskalce lepot. V bližini vhoda v grad, ob grajskem obzidju,
stoji cerkev Sv. Duha iz leta 1591. Najlepši pogled na razvaline
starega gradu na skalnem pomolu, ki se zajeda globoko v morje, bomo
uzrli z grajskih oken novega gradu.
Lotosovo jezerce z vodometom
Razvaline starega devinskega gradu
segajo v leta ok. 1100. Že v srednjem veku so sredi močno utrjene
pečine sezidali nov, gornji grad z mogočnim obrambnim stolpom, ki ga je
tek stoletij dodobra spremenil. Od konca 19. st. je grad v lasti
dunajskih knezov Torre e Tasso-Thurn und Taxis, ki so del gradu odprli
za javnost. V njem je urejen muzej umetnin in dragocenosti iz preteklih
časov. Eno od današnjih podob gradu lahko ujamemo v zrcalni podobi v
Lotosovem jezercu, v bližnjem parku. Kako se vije Rilkejeva pot pa bomo
uzrli, če se bomo povzpeli na razgledni stolp.
Ruševine starega gradu
Bela dama
Ob
vznožju ruševin starega gradu opazimo Belo damo, belo skalo, s katero
je povezana legenda o graščakinji Esterini da Portole, ki jo je
ljubosumni mož pahnil skozi okno v morje. Padla je na bele skale in
tudi sama okamenela. Njen duh pa se vsako noč vrača v grad, v sobo
ljubljene hčerkice – ob zori pa se vrne v skalo. To je ena izmed
številnih legend, ki so povezane z obema devinskima gradovoma. Z njo
lahko začnemo ali pa končamo vabilo na Rilkejevo pot. Njena kratkost ni
merilo za njeno doživljajsko razsežnost. Če hočemo resnično spoznati
njen utrip, bo kratek zimski dan še komajda dovolj. Še bolje pa bo, če
se bomo sem še kdaj vrnili, tako kot Bela dama.
Iz popotne bisage
•
Nedeljske sv. maše se lahko udeležite na Repentabru ob 10.30.
Informacije: Župnija Repentabor (Monrupino), Col 2, 34016 Opčine, tel.
0039/040-327-118. • V zimskih mesecih (december, januar in februar)
je Devinski grad za obiskovalce odprt ob sobotah, nedeljah in praznikih
od 9.30 do 16.00, tel. 0039/040-208-120. • Spletne strani:
http://www.castellodiduino.it,
http://www.triesteturismo.net/slo/sprehod in
http://www.comune.duino-aurisina.ts.it/ • Primerno za družine. Del poti je urejen tudi za težje gibljive. • Izletniška karta: Primorje in Kras, 1 : 50.000 (2006) • Giulia Schiberna. Devinski grad (vodnik). Trieste: Fenice, 2004.
Novice 
