Doma Izleti Izleti S kolesom skozi podzemlje Pece

S kolesom skozi podzemlje Pece

Članek z naslovom “S kolesom skozi podzemlje Pece” na žalost ni več dosegljiv. Bralce naprošamo, da nam manjkajočo vsebino pomagate zapolniti s svojimi informacijami. Krajše informacije lahko podate kar v komentarju k članku, morebitne daljše prispevke pa bomo objavili skupaj z vašimi informacijami in morebitno povezavo na vašo spletno stran ali blog.

Nekoč rudarji, danes kolesarji
V okolici Mežice so več kot štiri stoletja pridobivali svinčevo in cinkovo rudo. V tem času so številne generacije rudarjev izkopale več kot 800 kilometrov podzemnih rovov, ki se razprostirajo na dvajsetih obzorjih oziroma nadstropjih. Pred dobrim desetletjem je rudarjenje v podzemlju Pece zamrlo. Dolge rove je ovila tema, hrumenje strojev je potihnilo, spodnja nadstropja je zalila voda. Kljub temu pa rudnik svinca in cinka Mežica ni povsem zaprl svojih vrat, saj so ga spremenili v muzej. Danes v njem odmevajo koraki obiskovalcev, ki se v podzemlje pripeljejo z vlakcem, nato pa se v spremstvu vodičev sprehodijo skozi bogato zgodovino rudarjenja v teh krajih.Vhod v rudnik na Igrčevem
Turistično ponudbo v rudniku so pred petimi leti popestrili z možnostjo kolesarjenja po opuščenih rudniških rovih. Prvo leto se je za to nenavadno pustolovščino odločilo okrog petsto obiskovalcev, lani že več kot tri tisoč. Pot skozi rudnik je dolga dobrih šest kilometrov in pelje večinoma po širokih transportnih rovih, po katerih je nekoč vozil rudniški vlak. Tirnice in prage so seveda odstranili, tla pa zgladili, zato je kolesarjenje prijetno in zelo podobno vožnji po ne preveč grobem makadamu. Ker nam ni treba paziti na promet in na nas ne prežijo posebne nevarnosti, lahko med vožnjo zvedavo opazujemo okolico, med postanki pa sproščeno prisluhnemo vodiču, ki nam nitrosi vrsto zanimivosti iz zgodovine rudnika in življenja rudarjev. Postanki seveda niso predolgi, saj bi nam sicer hlad pri desetih stopinjah Celzija hitro zlezel pod kožo.

Vrata za nama se zapro
Malce pred enajsto dopoldne kombi z dvema kolesoma v prtljažniku počasi leze v strm breg nad Črno na Koroškem. Pot od hotela Krnes do približno dva kilometra oddaljenega vhoda v rudnik na Igrčevem kolesarji navadno prevozijo ali prehodijo, saj je strmina precej huda, meni pa je to prihranjeno. Zato se mi pred razmeroma majhno odprtino v betonski steni ni treba ohladiti, ampak si pod čelado namestim le čelno svetilko, naredim nekaj posnetkov, zgrabim kolo in pohitim za vodičem Miranom Proštom.
Vrata za nama se zaprejo. Hipoma naju objamejo hlad, tema in tišina. Prvih nekaj deset metrov prehodiva, da se oči navadijo na temo, nato se zavihtiva na kolo in začneva popotovanje po skrivnostnem labirintu rudniških rovov. Sprva je občutek nenavaden. Zdi se mi, da stena na levi in desni ter strop pritiskajo name in mi jemljejo dih. Prevzame me občutek utesnjenosti, zato mi sprednje kolo negotovo poplesuje sem ter tja. A novim razmeram se hitro privadim in potem gre brez težav naprej.{sidebar id=10}
Čez pol kilometra se prvič ustaviva in kreneva še na popotovanje skozi zgodovino. V rudniku so sprva vse delali ročno – rudarjem so pomagale tudi ženske in otroci – pozneje pa so začeli uporabljati eksploziv in v začetku prejšnjega stoletja električne stroje. Stojiva ob navpičnem jašku, ki povezuje rudniška obzorja. Po njem so prevažali rudarje in tudi rudo, ki so jo na določenih krajih nalagali na vagončke ter vozili na površje.
Nekaj sto metrov naprej zavijeva iz udobnega transportnega rova v precej ožji raziskovalni rov. Ta je bil sprva zasut, a so ga očistili in uredili za kolesarjenje. Voziva počasi, naposled pa se strop tako zniža, da morava sestopi ti in nadaljevati peš. Tudi med naslednjim postankom si privoščiva krajše pešačenje. Najprej postojiva ob 130 metrov globoki luknji, ki so jo uporabljali za transport rude do nižjih obzorij. Miran Prošt, ki je bil nekoč tudi sam rudar, sproži nekaj kamenčkov. Ti se najprej glasno odbijajo od sten, nato pa zvok v globini čedalje bolj pojema, dokler naposled povsem ne potihne. Preseliva se do odkopa – velike podzemne dvorane s stebrom v sredini, kjer so kopali rudo. Za nekaj trenutkov ugasneva svetilki. Popolna tema! Oči imam odprte, vendar ne vidim niti najmanjšega drobca svetlobe. Ogledava si še razpoke in luknje, v katerih se skrivajo lesketajoči se minerali, potem znova sedeva na kolo in kreneva naprej.
V ritmu kolesarjenja in zanimivih postankov se sedanjost veliko prehitro spreminja v preteklost. Kmalu nama ostane le še zadnji del poti z nekaj več grbinami, lužami in z zablodelimi kapljicami vode, ki tu in tam prifrčijo s stropa. V daljavi opazujem svetlo liso, ki se komaj opazno veča. Domnevam, da sta najini čelni svetilki obsvetili kakšno fluorescentno oznako ob poti, a nazadnje ugotovim, da se bližava izhodu.
Ko odkleneva rešetkasta vrata Fridrihovega rova, naju hipoma oblije slepeča svetloba. Dolge hlače, vetrovka in čelna svetilka postanejo nenadoma odveč. Del prtljage preloživa v nahrbtnika, nato se po cesti spustiva v dolino do muzeja na Glančniku (v njem si lahko ogledamo zbirko mineralov, stare fotografije in načrte, delo zemljemerca, rudarsko stanovanje …), kjer se s stiskom roke konča najino popotovanje skozi podzemlje Pece.

OSNOVNI PODATKI
– Turistični rudnik in muzej Podzemlje Pece v Mežici je odprt vsak dan, razen ponedeljka, od 9. do 15. ure.
– Ogled rudnika s kolesom je možen samo s predhodno najavo.
– Za vožnjo skozi podzemlje Pece potrebujemo dolge hlače, vetrovko in gorsko kolo, ki si ga lahko tudi sposodimo. Ker je kolo po izletu precej blatno, možnost izposoje zelo priporočamo.
– Kolesarjene skozi rudnik je primerno za vse, ki obvladajo osnovne kolesarske veščine. Otroci morajo imeti izpit za kolo.
– Kolesarjenje skozi rudnik traja vsaj uro in pol, ob pogostejših in daljših postankih pa tudi dlje.

INFORMACIJE IN PRIJAVE
Telefon: 02/87 00 180 in 02/87 00 160
Spletna stran: www.podzemljepece.com

Objave iz iste kategorije: