Vsebina:
Župnijska cerkev Naše ljube Gospe rožnovenske
Na sončni strani Konjiške gore, ki sega od Frankolovega do Špitaliča in v najvišji točki doseže celo 1014 metrov nadmorske višine, leže Črešnjice, kraj zvenečega, a tudi zagonetnega imena, predvsem pa z dolgo zgodovino, povezano z imenitnimi sosedi. V Dolini sv. Janeza, nedaleč od Črešnjic, ob potoku Žičnica so se naselili kartuzijani. Samostan je ustanovil Ieta 1164 štajerski mejni grof Otokar III. Traungavski. Spomin na kartuzijane je ostal zapisan v okoliških prebivalcih in njihovi vernosti. Tudi v Črešnjicah, kjer je božjepotna cerkev naše ljube Gospe, ki je bila v posebni časti kartuzijanov. Črešnjiška cerkev je bila postavljena na njihovi zemlji in za njihove podložnike.
Črešnjice leže na nadmorski višini 529 metrov, zaradi sončne lege so obdane z vinogradi in s sadovnjaki. Krona vsemu kraju je lepo obnovljena in vzdrževana župnijska in romarska cerkev. Kraj je dobil ime po čereh in ne, kakor bi kdo pričakoval, po češnjah. Nedaleč od župnijske cerkve je kamnit kraj, ki mu pravijo čeren. Ta predel je poln skalnatih čeri, te pa najdemo tudi drugod v okolici. V bregovih se skriva železna ruda in premog, zato so v srednjem veku tu kopali, rudo pa vozili v fužine v Mislinji. Po slovensko se je zato kraj izvirno imenoval Čerenščišče ali čerenstišče. Ta prvotni pomen se večkrat pozablja, saj mnogi v površnosti povezujejo izvor imena z rdečim sadežem. Tako je tudi v legendi o nastanku cerkve v Črešnjicah. Na kraju sedanjega svetišča se je prikazovala na češnji Marija, ker so domačini razumeli kot znamenje, naj tu pozidajo kapelo.
Stavbna zgodovina sega daleč v srednji vek. Prva cerkev na tem kraju je bila manjša kapela, morda take velikosti, kot je današnji prezbiterij. Čas zidave ni znan. Zanesljivo pa je stala leta 1402, ko se že omenja vikariat pri tej cerkvi. Ob turških vpadih je utrpelo škodo tudi to svetišče. Turki so ga požgali in oskrunili v začetku osemdesetih let 15. stoletja (1482). O ponovni posvetitvi cerkve, ki je bila takrat močno povečana in olepšana, poroča v svojih spisih znani Paolo Santonin, ki je spremljal vikarja oglejskega patriarha škofa Petra. Zadnjega maja leta 1487 so svetišče zopet posvetili. Dokaz za to posvetitev so naslikani križi, ki so še zdaj vidni v prezbiteriju.
Vsaj še trikrat so temeljito posegli v cerkev. Datum 24. februarja 1669 spominja na dan, ko so cerkev povečali proti zahodu in vdelali kor. Zaradi velikega števila romarjev pa so konec istega stoletja (1694) prizidali najprej Dominikovo kapelo na severni in končno še Arehovo (leta 1731) na južni strani. Cerkev so po prvem turškem uničevalnem pohodu v Črešnjice obdali z velikim taborskim obzidjem, ki je imelo več stolpov. Zadnjega so porušili konec prejšnjega stoletja.
Cerkvena oprema je tako kot cerkev sama doživljala usodo časa in ljudi. Prvotni Marijin kip so oskrunili in uničili Turki leta 1482. Druga Marijina podoba se je sicer ohranila, a je danes v zasebni lasti. Tretja Marijina podoba, ki so jo častili romarji, je bila slika na platno in se hrani v stranski kapeli. Danes je v tronu glavnega oltarja Marijin kip, delo Franca Zamlika, konjiškega mojstra, ki je leta 1744 izdelal glavni oltar. Prižnica in Dominikov oltar sta nastala leta 1710, Arehov oltar pa je iz druge polovice 18. stoletja. Cerkev je imela do obnov v prejšnjem stoletju kar sedem oltarjev, kar pove, kako velik je bil naval romarjev in Marijinih častilcev. Ko so štiri med njimi podrli, je slikar Franc Gornik leta 1899 svetnike s teh oltarjev upodobil na stropu ladje in tako ohranil spomin nanje. Iz gotske cerkve se je do danes ohranilo: pri slavoločni steni del slikarij in lepo barvno okno ter gotska niša za sedilijo v prezbiteriju.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Črešnjice
Črešnjice 5
3213 Frankolovo
Telefon: (03) 577 47 43
Dostop: z vozili do cerkve.
Glavna shoda: Arehova nedelja (okrog 13.julija), rožnovenska nedelja.
[wpgmza id=”5″ marker=”68″ zoom=”69″]