Vsebina:
Podružnična cerkev Žalostne Matere božje
Med kraje, ki se lahko pohvalijo z naravnimi lepotami in dolgo zgodovino, sodijo tudi Radeče pri Zidanem Mostu. Ta kraj v osrčju naše domovine je zaznamovalo križišče poti. Leži ob sotočju Sopote in Save, zato so se tu križale poti, ki so vodile iz Ljubljanske in Celjske kotline proti Krškemu polju in naprej na Hrvaško. V tukajšnjih ozkih dolinah z visokimi griči in skalnatimi vrhovi so se utrdili ljudje že v prazgodovini. Rimljani so speljali skozi te kraje prve ceste in se ob Savi tudi naselili. Še bolj živahna pa je, kakor pričajo številni gradovi ali njihove razvaline, bila srednjeveška zgodovina. Svibno, Boštanj, Radeče in številni manjši kraji so bili sedeži mogočnih vitezov in graščakov, ki so gospodarili po vsej deželi. Ti gradovi so bili posebno v letih, ko je bila njihova lega vrh hribov in skalnatih vrhov eden pomembnih obrambnih pogojev, posebej cenjeni in skorajda nezavzetni.
Vrh Žebnika, visokega 490 metrov, se strmo dviga nad potokom Sopoto in prav tako imenovano dolino. Ta je bila v preteklosti manj pozidana, kot je danes, ko se Radeče širijo na vse strani. Na vrhu je že pred 13. stoletjem stal grad žebniških gospodov. Ime Žebnik naj bi po razlagi prišlo iz nemškega Siebeneck (sedmerokotnik). Rod prvih žebniških gospodov je izumrl že v 13. stoletju. Za njimi so prevzeli graščino grofje Heunburgi. Leta 1293 so jo prodali Albrehtu Habsburškemu. Grad je ostal deželno-knežji do leta 1618, ko so ga kupili baroni Mosconi. Še v Valvasorjevem času je grad stal; pozneje je začel razpadati, danes so tam le še posamične razvaline, ki jih prerašča drevje in trava. Pri ljudeh pa je ostal spomin na grajski zaklad in 30 metrov dolg rov s skrivnim vhodom. Najbolj otipljiv spomin na čase grajskih gospodov je cerkvica Žalostne Matere božje, ki je bila nekdaj posvečena med vitezi zelo cenjenemu svetniku Pankraciju. Šele v prejšnjem stoletju so jo posvetili Mariji sedmerih žalosti.
Cerkvica Žalostne Matere božje je prvotna grajska kapela. Ko je začel grad propadati, so se zanjo zavzeli domači verniki in duhovniki. Zaradi izredne lege je postala priljubljeno pribežališče domačinov. O tem, kako se je večala, govori tudi njen stavbni razvoj.
Najstarejši del cerkve je prezbiterij, ki ima še sledove gotike. Letnica 1769 govori o prezidavi. Takrat so verjetno prizidali ladjo in vse svetišče popravili. Zadnja prezidava pa najbrž sodi v prejšnje stoletje, ko so dodali še del ladje tako, da je notranjščina cerkve danes zelo dolga in ozka. Tudi oboki so nizki. V njej sta dva oltarja: na severno steno ladje je prislonjen baročni oltar sv. Antona, puščavnika. Kip sv. Antona je mlajši od druge oltarne opreme. Pove pa, da imajo ljudje tega svetnika zelo v časti. Na desni strani, ob prehodu v prezbiterij, je kip Žalostne Marije z Jezusom v naročju. Tako podobo srečamo še enkrat v glavnem oltarju. To je majhno, a prijazno rezbarsko baročno delo. V sebi nosi tisto značilno domačnost, kot jo srečamo po naših vaških cerkvah. Ob vsej notranjščini svetišča pa bo vsakogar prevzela zunanjščina. Polica, na kateri stoji cerkvica z mežnarijo, se dviga še naprej h grajskim razvalinam. Razgled je ob lepem vremenu nekaj posebnega: Kum, Svibno, Radeče, štajersko in dolenjsko hribovje so kot na dlani.
Nekaj posebnega so tudi kapelice križevega pota, ki nas kot jagode rožnega venca spremljajo po grebenu na poti k zadnji strmini pred cerkvijo! Zgrajene so bile v prejšnjem stoletju, ko se je začela pobožnost v čast Žalostni Mariji na Žebniku.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnijski urad Radeče
Starograjska ulica 18
1433 Radeče
Telefon: (03) 568 81 69
Dostop: po kolovozni poti do vznožja, nato peš.
Glavni shod: cvetni petek, Žalostna Mati božja (15. september), rožnovenska nedelja.
[wpgmza id=”5″ marker=”179″ zoom=”11″]