Vsebina:
Podružnična cerkev Marije Snežne
Vrsto let po vojni je cerkev na 465 metrov visokem hribu nad Črnotičami, vasico v župniji Podgorje nad Črnim Kalom, samevala in čakala boljših časov in dobrih gospodarjev. Zdelo se je, kakor da jo bo doletela žalostna usoda kot mnogo cerkva na obrobju slovenske Istre, ki so se izpraznile, potem pa jih je preraslo drevje in so zatonile v pozabo. Čas, ta neusmiljeni rabelj, in še bolj neusmiljeni ljudje, ki so ji izropali še tisto lepo, kar ji je ostalo, sta skorajda že napravila svoje. A je vendarle Bog, ki piše zgodovino ljudi in krajev, imel drugačen načrt.
Če hočemo najti Gradišco, moramo z znamenite ceste, ki nas iz celinske Slovenije popelje k morju, zaviti v sončna pobočja pod črnokalskimi pečinami proti Podgorju, a že kmalu s te ceste zapeljati desno v Črnotiče. Tam pa bodo prijazni domačini radi pokazali poljsko pot, ki pelje proti Gradišci. Ta je dostopna tudi z druge strani iz vasi Praproče. A na obeh straneh bo treba pustiti vozilo ob vznožju in se na vrh Gradišce odpraviti peš. Tako je tudi pravo romanje in tako so nekoč romali sem verni s Podgorskega Krasa, Bržanije in Čičarije. Spomin na romarske shode in semanje dneve, ko je bilo ob poti na vrh in pri cerkvi živahno, je še vedno živ med starimi prebivalci Črnotič in Praproč. Pri cerkvi so prodajali sladke dobrote, ki so bile prava vaba za otroke. Semanji dan pri Mariji Snežni na Gradišci je bil največji v tem delu pokrajine in je presegel celo sosednjega hrvaškega v Ćepićih. Še bolj živo je v spominu tudi pobožnost ljudi, ki so nekoč hodili molit pred podobo Marije Snežne. Ta je imela tako lep pogled, da je romarja spremljala z očmi povsod po cerkvi, pravijo. Žal, je vse to izginilo. Tatovi so sliko ukradli, z njimi pa “sta šla” tudi angelca z oltarja. V začetku devetdesetih let pa se je le premaknilo na bolje. Domačini so s pomočjo vernih od Podgorja do Dekanov stavbo, ki je žalostno propadala, obnovili. Cerkev stoji na prazgodovinskem gradišču, v njeni bližini so že pred leti našli več predmetov iz železne dobe. Pravijo, da je bilo tu že pogansko svetišče in da današnje samo nadaljuje izročilo češčenja Boga na tem kraju. Posebno vlogo je imelo v času turških vpadov. Cerkev so obdali s taborskim zidom in vanj so se zatekali domačini iz okoliških vasi. Krščansko izročilo pripoveduje, da je tu nastala božja pot, ker se je nekomu prikazala Marija in izrazila željo, naj postavijo njej v čast cerkev. Drugi zopet pripovedujejo zgodbo o snegu, ki je pobelil Gradišco inje bil znamenje, da Marija tu želi imeti cerkev.
O starejših prednicah današnje cerkve ni sledi. Pri glavnem vhodu izvemo največ. Nad njim kraljuje značilni kraški zvonik “na preslico”. Nad portalom je latinski napis, ki obiskovalcu pove, da je bila cerkev pozidana leta 1665, obnovljena pa v šestdesetih letih 18. stoletja. Na zunanjščini prezbiterija je kamnita plošča z drugim napisom, ki potrjuje, da je bil prezbiterij narejen leta 1665 pod župnikom Benediktom Fussarinom iz Podgorja. Gotska rebra v njegovi notranjščini pa kažejo na to, da je verjetno starejši in da je cerkev v času župnika Benedikta bila le povečana in prenovljena. To potrjuje tudi cerkvena ladja, ki zanesljivo sodi v čas, ki ga omenja letnica. Lega proti vzhodu kaže, da je svetišče starejšega datuma. Cerkev so v šestdesetih letih 18. stoletja še enkrat prenavljali, od takrat pa najbrž ni dočakala tako temeljitih obnovitvenih del vse do zadnjega desetletja tisočletja. V preteklem stoletju je imela tudi pomembno narodnobuditeljsko vlogo, saj so ob njej na narodnih shodih duhovniki navduševali za zvestobo narodnim idealom in materinemu jeziku.
Foto: Marjan Smerke
Aktualno
Posodobljeno: november 2026
Cerkev je v Registru nepremične kulturne dediščine vpisana kot »Črnotiče – Cerkev Marije Snežne« (EŠD 1425), s statusom: registrirana dediščina. Datacija po registru: tretja četrtina 17. stol., 1665, tretja četrtina 18. stol., 1765.
Register jo opisuje takole: »Enoladijska cerkev ima glavno fasado z bogato baročno oblikovano preslico na vrhu, ladjo z lesenim pevskim korom in ravnim stropom ter nekoliko ožji, kižnorebrasto obokan prezbiterij s šivanimi robovi in 3/8 zaključkom.«
Lega: Cerkev stoji na hribu Gradišče, ki leži na južnem robu planote Veliki Kras, jugovzhodno od vasi.
V okolici (do 4 km) so v registru kot kulturni spomeniki vpisani tudi: Črnotiče – Cerkev sv. Pavla (približno 1,8 km); Podpeč pri Črnem Kalu – Cerkev sv. Helene (približno 2,0 km); Bezovica – Cerkev Marijinega vnebovzetja (približno 2,1 km).
Cerkev oskrbuje Župnija Podgorje. Kot pri večini romarskih in podružničnih cerkva maše niso nujno vsako nedeljo, zato je pred obiskom dobro pogledati župnijska oznanila ali poklicati župnijo.
Največ romarjev po izročilu pride na shod: nedelja po godu Marije Snežne (5. avgusta). Kdaj točno bodo letošnja srečanja, objavi župnija sproti, ker se praznovanja pogosto prestavijo na najbližjo nedeljo.
Kontakt in obisk
Župnija Podgorje
Podgorje 43
6216 Podgorje
V upravi iz Dekanov:
Župnijski urad 6271 Dekani 207.
Dostop: z avtom do vznožja, nato peš.
Glavni shod: nedelja po godu Marije Snežne (5. avgusta).
Kontaktni podatki so iz izvirnega zapisa; pred obiskom jih preverite pri župniji.
