Šola za življenje ne pozna zvonca, počitnic, točk ne ocen. Vsakemu posamezniku je prepuščeno, kako se bo znašel z znanjem, tenkočutnostjo in iznajdljivostjo, z vsem, kar premore; in rezultat bo sorazmeren z vložkom.
Tokrat bomo torej izlet zastavili malo drugače. Odpravili se bomo v Rakov Škocjan, ki se nam, če gledamo po šolsko, izkaže za izjemen kabinet za poučevanje kraških pojavov, do zadnjega kotička natlačen z učili!
Šola v naravi je vsebinsko in časovno neomejena, začinjena z doživetji, dovzetna za vsa čutila: vid, sluh, tip in vonj. Znanje iz knjig, suhoparni podatki se prepletejo in strnejo v smiselno celoto. 
Samo, prosim, ne imenujmo tega šola, da se čar morebiti ne bi razblinil!
Torej na pot! Sredi gozdnate kraške pokrajine v bližini Rakeka nas preseneti 2,5 km dolga dolina, na dnu katere se vije rečica Rak. Tu se našim očem razkrije del skrivnostne kraške Ljubljanice. Reka, ki je še pred ledenimi dobami tekla po površju, je na kraških tleh poiskala podzemne poti in enotni tok se je na videz prekinil v odseke, od katerih ima vsak svoje ime. Zato tudi pravimo Ljubljanici reka sedmerih imen. Ko se je nekoč udrl jamski strop, se je pokazala povezava med Cerkniškim jezerom in Planinskim poljem ? Rakova dolina. Tega vidnega dela Ljubljanice se je prijel ime Rak.
Najbolj zanimiva sta začetni in končni del doline. 
Na začetku izvira Rak iz Zelških jam in teče pod slokim ostankom jamskega stropa – to je znameniti Mali naravni most, ki so ga odkrili šele, ko so gradili notranjsko železnico. Včasih je bila rečna energija zelo cenjena, o čemer pričajo ostanki žag. 
Seveda pa pride muhavost kraških voda v ozki in zaprti dolini še bolj do izraza. Ko številni kraški izviri (eden od teh so Kotliči na fotografiji) začno ob obilnejšem deževju bruhati vodo, Rak hitro narašča, in to ne za nekaj deset centimetrov, ampak celo do 38 m, kar je za polovico ljubljanskega Nebotičnika. Takrat se rečica prelevi v jezero, ki na najnižjih delih celo preplavi cesto, obok Velikega naravnega mostu na koncu doline pa je popolnoma zalit. Tedaj si lahko privoščite nenavaden izlet: 
s čolnom se odpravite med drevesne krošnje. Nasprotno pa se ob suši brez težav sprehodimo po suhi strugi pod mostom v Zatočno ali Tkalca jamo. Prvo ime je nastalo zelo logično po vodi, ki izginja v podzemlje, drugemu pa je botrovala pripovedka o dveh tkalcih, možu in ženi, ki sta zaradi pohlepa delala tudi v nedeljo, a da ne bi bila na očeh, sta se skrila v jamo. Toda tudi tam ju je doletela kazen in sta okamenela v kapnika. Opozorilo je v današnjem času očitno izgubilo svojo ostrino ali pa imamo morda zato v Sloveniji toliko kapnikov?!
Zgodbo je zapisal že Valvazor pred več kot 300 leti in pristavil, da si tako neuki ljudje razlagajo nastanek kapnikov in da to verjamejo celo nekateri znanstveniki. 
Valvazor je bil izjemno kritičen naravoslovec. Imel je veliko znanja, predvsem pa se je o vsem rad sam prepričal. Tako je vedel za vodne povezave med Cerkniškim poljem in Rakovim Škocjanom, s čolnom pa se je tudi peljal pod Velikim naravnim mostom v Tkalco jamo do ponora Raka. Vse zanimivosti je natančno popisal in dal izdelati sijajen bakrorez, ki nam prikaže cerkvici, mežnarijo in pokopališče pri naravnem mostu. Ruševine cerkvice sv. Kancijana, ki je dala dolini ime, so edini vidni ostanek malega romarskega zatočišča, pa vendarle dokaz, da je bila pot ob dolini že stoletja znana in dobro obiskana.
Seveda pa ob vseh teh kraških imenitnostih kar mrgoli zanimivih drobnarij. Poglejmo si le eno. To je cvet lepljive kadulje. Spoznamo jo po velikih rumenih cvetovih, ime pa hitro preverimo z rahlim dotikom _ seveda so dlakava stebla rahlo lepljiva. Cvet je prilagojen opraševalcem. Zaradi očitne barve ga hitro opazijo. Na spodnji ustni je pristajalna ploščad, ko pa žuželka hoče do medu, se mora preriniti skozi zaporo, ki jo tvorita spodnja dela prašnikov. Ta je podobna nihajnim vratom, le da so pritrjena na zgornji strani in se nadaljujejo v dolgo prašnično nit, na koncu katere sta seveda prašnici s cvetnim prahom. Ko torej žuželka odpre prehod, jo zgornji del prašnika lopne po hrbtu in dodobra napraši. Prašna žuželka se bo pri naslednjem cvetu z veliko verjetnostjo zadela ob lepljivo brazdo pestiča in cvet bo oprašen! Tako rastlina uporablja vzvod veliko preden ga je odkril človek. In seveda to sploh ni edini izum, ki ga je človek prenesel iz narave.
To naj bo le vaba za obisk šole narave, saj v takšnem prispevku lahko samo nakažem nekaj drobcev. V vsem, kar je ustvarjeno, je namreč odsev Stvarnika, Beseda, iz katere živimo. Zato ne zamujajmo te šole za življenje!
Dostop:
Z avtoceste Ljubljana – Razdrto zavijemo pri odcepu Unec do istoimenskega naselja. V središču Unca zavijemo desno (napis Rakov Škocjan) in se peljemo nekaj časa vzporedno ob avtocesti. Na naslednjem križišču zavijemo levo in po makadamski cesti pridemo na konec doline pri Velikem naravnem mostu, cesta pa se nadaljuje ob celotnem zahodnem robu doline v smeri proti Zelšam in Cerknici.