Vsebina:
V rubriki Slovenske domačije tokrat predstavljamo poseben tip domačije, ki je bil v Sloveniji nekoč in je tudi še danes zelo pogost, skoraj tako kot so pogoste farne in podružnične cerkve. Z etnološkega zornega kota je še posebno zanimiva mežnarija v majhni vasi Malahorne pri Oplotnici pod Pohorjem. Nad vhodnimi vrati v mežnarijo je sicer na tablici naslov Bezina 48, kar pa je zgolj posledica dejstva, da je bila cesta iz spodnje strani mežnarije prestavljena na zgornjo stran.
Pot, ki obiskovalca pripelje v ta majhni kraj je dokaj enostavna in vsakomur dosegljiva. V Slovenskih Konjicah je treba pri semaforskem križišču ob Petrolovi bencinski črpalki zaviti v smeri Oplotnice in po rahlo vzpenjajoči in ne najbolje vzdrževani cesti se po kakih treh km pripeljemo na vrh vzpetine, to je do križišča s tremi kraki. Glavna cesta pelje naprej proti Oplotnici, levi krak obiskovalca popelje v Zreče, desni pa v bližnjo vas Malahorno z nenavadno veliko cerkvijo sv. Barbare na vrhu grička in mežnarijo tik pod njim.
V tej mežnariji zadnjih 30 let ni živel nihče, ne kaplan in ne mežnar. Bila je tako rekoč zapisana propadu, če se leta 2001 domačini ne bi odločili za to, da jo temeljito obnovijo. Z obnovo se je strinjal tudi župnik, ki sicer v prvi vrsti skrbi za farno cerkev v Čadramu pri Oplotnici in še za tri podružnične cerkve. Mimogrede povejmo, da so staro cerkev v Čadramu morali podreti in leta 1906 so začeli zidati novo na meji med Čadramom in Oplotnico. Ker je bil župnik prepričan, da je treba z obnovo začeti pri strehi je nekega septemberskega dne na vrat na nos pripeljal strešnike in ni kazalo drugega kot da se lotijo prekrivanja strehe. To delo je bilo opravljeno zelo hitro, saj je bilo istočasno na strehi tudi po 30 ljudi.
Strehi je sledila obnova oken, vhoda in fasade, edino črna kuhinja je ostala takšna kot je bila nekoč. Te kuhinje že dolgo vrsto let ni uporabljala niti mežnarjeva družina, tudi potem ne, ko se je iz kletnih prostorov preselila v nadstropje. Hrano so pripravljali v prvem večjem prostoru za vhodnimi vrati, ki so ga v ta namen pregradili s provizorično pregradno steno.
Vas Malahorna in cerkev sv. Barbare
Malahorna je gručasto naselje južno od Oplotnice na rodovitni peščeno – ilovnati ravnini Oplotniškega polja, med potokoma Oplotniščico in Gračnico, nedaleč od njunega sotočja. Skozi naselje pelje cesta Slovenske Konjice – Oplotnica. Zahodno od naselja se dviga Brinjeva gora (631 m), južno pa sv. Barbara (428 m). Kraj se prvič omenja že leta 1165.
Temelni kamen za cerkev sv. Barbare je bil položen že leta 1452, kot dokazuje kamen z vklesanim napisom v gotici na zunanjem oporniku prezbiterija. Zvonika cerkev prvotno ni imela, pač pa le vhodno lopo in celico nad njo. V začetku 16. stoletja so obokali ladjo, ker pa zunaj ni imela opornikov, so v notranjosti postavili štiri mogočne oporne slope, hkrati so prizidali zakristijo in dvignili zvonik. Leta 1689 so prizidali kapelo Karmelske Matere Božje in leta 1756 dozidali zvonik, popravili in izravnali streho, ter ji dali današnji videz. Zadnji gradbeni poseg je bila dozidava pevskega kora leta 1773.
Cerkev je že kmalu po dograditvi postala žrtev turškega plenjenja v letih 1473 in 1487. Monumentalni veliki oltar iz leta 1651 sodi med zgodnejše tipe zlatih oltarjev, s sv. Barbaro v osrednji niši. Streho zvonika so leta 1993 prekrili z novim škriljem in čez 10 let so z novim škriljem prenovili tudi streho prezbiterija in cerkvene ladje.
Mežnarija
Obnova mežnarije je potekala v letih od 2001 do 2003 in obnovljena je tako, da je pokazala vso svojo staro žlahtnost, prekrito s patino časa. Sedaj služi kot etnološki muzej. Kot štirikapnica naj bi bila sezidana v 16. stoletju, s tem, da točnega podatka o njenem nastanku ni. O starosti mežnarije še največ pove zasnova črne kuhinje in pa dejstvo, da še ni zapisane letnice na lesenem tramu v hiši (hijši). Prostore v hiši so si dolga stoletja delili kaplani (kaplanija), ki so bivali v zgornjih prostorih in mežnarji, ki so živeli v spodnjih, to je kletnih prostorih. Šele v zadnjem času so se mežnarji preselili v zgornje prostore, ki so po odhodu kaplana ostali prazni. K mežnariji je spadal tudi vinograd, medtem ko živine niso imeli nikoli.
Tlorisno je hiša zelo preprosta. Zgornje prostore sestavljajo hiša (hijša), lujpa in črna kuhinja. Zgornji stanovanjski del je zasnovan kot tipičen skromen kmečki dom, ki s svojo nekdanjo podobo očara vsakega obiskovalca. Prostor za vhodnimi vrati je največji prostor v mežnariji; iz njega je vhod v hišo in v črno kuhinjo. V enem kotu tega prostora stoji postelja z nočno omarico, na sredi je visoka omara, na drugem koncu pa neke vrste kredenca.
Najpomembnejši in najbolje ohranjen prostor je velika obokana črna kuhinja z velikim zidanim “kamnom” (kuriščem za kuhanje) in manjšim kuriščem za krušno peč v hiši na nasprotni strani kuhinje. Na tej strani je tudi odprtina v steni, skozi katero so podajali hrano v hišo. Vsa oprema v kuhinji je originalna, stara, desetletja uporabljana v različnih kočah po Pohorju. Posebno zanimive so stare žrmlje, ki so še vedno uporabne. Uporabno je tudi različno kuhinjsko orodje, lončene in lesene posode, kakor tudi orodje. Posebej zanimiva je majhna kovinska priprava za rezanje tobaka, stare škarje za obrezovanje trte, čelešnik in še marsikaj drugega.
Velika soba ali hijša je prava kmečka izba s krušno pečjo, omaro (s starimi v nemščini pisanimi knjigami), majhnim kolovratom, neznano koliko starim šivalnim strojem in posteljo. Na stenah visijo nabožne slike, v kotu nad posteljo pa varuje družino bogkov kot. Mize in klopi okoli njih so novejšega datuma. Z njimi so nadomestili stare, ki so nekoč služile za Slomškovo nedeljsko šolo.
V kletnih prostorih je mežnarija z obnovo pridobila pet ličnih prostorov: dve sobi s klopmi in mizami za 45 ljudi, prijetno in hladno klet, priročno kuhinjo in vežo. Na novo so uredili tudi sanitarije. Danes v teh prostorih od časa do časa potekajo literarni večeri, pa tudi kakšno razstavo so že pripravili. Na zadnji literarni večer so v goste povabili pisatelja Antona Gričnika, ki jim je predstavil znanega pohorskega pesnika iz Skomarij Jurija Vodovnika. Mežnarijo rade obiskujejo tudi skupine turistov, oziroma izletnikov, pri čemer mežnarija od tega nima nobene koristi. Je pač postala eden izmed biserov podpohorske turistične ponudbe. Tisto, kar je v tej zvezi treba še posebej podčrtati je dejstvo, da gre vsa zasluga za ta biser prizadevnim krajanom, ki so mežnarijo obnovili s svojim delom in na svoje stroške, brez pomoči od zunaj. To najbolje ve gospod Vinko Cugmas, ki je hkrati ključar v cerkvi, skrbnik mežnarije, pa še umetnik povrhu.
