Kočevje
Mesto Kočevje šteje približno 9.500 prebivalcev in leži v najširšem delu Kočevskega polja ob ponikalnici Rinži ter pod goro Stojno (1072 m) na zahodu in Kočevsko Malo goro (636 m) na vzhodu. Kočevje samo leži na nadmorski višini 464 m. Pokrajina okrog Kočevja (Kočevsko) je danes med najbolje ohranjenimi naravnimi predeli Slovenije pa tudi srednje Evrope. Gozdna pogorja so še pred stoletjem samevala kot nepristopen pragozd in nekaj tega se je ohranilo še do danes. Mogočna drevesa se pnejo do 50 metrov visoko, merijo meter in pol v premeru, nosijo do 50 ton lesne mase in doživijo 500 in več let. Tu še imajo domovinsko pravico medved, volk, ris, jelen,divja svinja in druga divjad. V številnih podzemnih jamah pa živijo redke živali(ce), med njimi tudi človeška ribica.
Naselje na mestu današnjega Kočevja se prvič omenja v listini oglejskega patriarha Bertranda leta 1339 pod ledinskim imenom Mahovnik s pristavo in kapelo sv. Jerneja. Do tedaj je bila Kočevska zelo redko ali pa sploh ne naseljena. V listini iz leta 1363 je že omenjeno, da se kapela sv. Jerneja, ki so jo med tem povečali v cerkev, nahaja v Kočevju. Naselju so Slovenci dali ime Hočevje po hojah, po smrekovem gozdu ob Rinži, nakar je patriarh della Torre to ime prikrojil v Gotsche.
Ob dotoku nemških kolonistov, ki so jih sem privedli Ortenburžani, se je vas naglo večala in leta 1377 že prerasla v trg. Čez slabih sto let, leta 1471 je Kočevje, sedaj postavljeno v varnejšem okljuku na desnem bregu Rinže, dobilo mestne pravice (cesar Friderik III.). Samo nekaj let pred tem so namreč Turki prvotno naselje požgali. Leta 1971 je torej poteklo 500 let od tedaj, ko je Kočevje dobilo mestne pravice. Mesto je dobilo sodnika in mestni svet ter štiri letne in dva cerkvena sejma. Dobilo je tudi svoj mestni grb in srebrni pečat s podobo sv. Jerneja. Mestna barva je bila modra.
V drugi polovici 15. in v 16. stoletju so mesto pogosto ‘obiskovali’ Turki, zato so meščani na začetku 16. stoletja zgradili obzidje. V začetku 18. stoletja so obzidje porušili in s tem omogočili širitev mesta na levi breg reke. Po izumrtju Ortenburžanov leta 1418 je prešlo Kočevje z vsem kočevskim gospostvom pod Celjane, ki pa so leta 1456 tudi izumrli. Kočevje so tedaj prevzeli Habsburžani. Po večkratnih menjavah lastništva oziroma skrbništva je kočevsko gospostvo leta 1641 kupil grof Volk Engelbert Auersperg, ki je dal okoli leta 1650 tudi postaviti Kočevski grad kot svoj sedež. Zadnji kočevski Auersperg je umrl leta 1927.
Posebno naglo rast je mesto doživelo po zgraditvi železnice leta 1893 in razmahu premogovništva. Zraslo je celo rudarsko naselje Rudnik imenovano. Vsaj toliko pomembna kot železnica je danes cesta Ljubljana – Kočevje, ki pelje naprej skozi Brod na Kolpi in se nato priključi na glavno cesto Zagreb – Reka. Proti koncu 19. stoletja se je v Kočevju razvnel narodnostni boj med Nemci in Slovenci, ki je trajal vse do izselitve kočevskih Nemcev. Po sporazumu med Nemčijo in Italijo so se kočevski Nemci množično izseljevali (od oktobra 1941 do januarja 1942) v Spodnje Posavje in drugam, s čemer se je povsem spremenila etnična sestava prebivalstva. Proti koncu druge svetovne vojne je bilo Kočevje močno bombandirano in poškodovano. Doživelo je 22 bombandiranj in bilo je najbolj razdejano mesto v Sloveniji. Porušen je bil tudi grad v središču mesta, ki so ga v 17. stoletju postavili Auerspergi.
Novejši čas
Po koncu vojne se je v mestu začela razvijati industrija, naglo pa se je širil tudi premogovnik, ki pa je danes zaradi nerentabilnosti, opuščen. Del površja nad njim je poplavljen – nastalo je tako imenovano Rudniško jezero, ki leži višje kot samo mesto. Zaradi odprtosti in lege nudi veliko užitkov domačim in tujim obiskovalcem (kopalcem, deskarjem, ribičem).
Tradicijo predelave lesa iz prejšnjega stoletja – leta 1844 je bila ustanovljena parna žaga – nadaljuje Lesna industrija Kočevje. Tekstilna industrija se je začela razvijati leta 1922 z ustanovitvijo Tekstilne tovarne Sukno. Njena naslednica – Tekstilana – izdeluje volneno blago. V tovarni Trikon, ustanovljeni leta 1965, izdelujejo konfekcijo in posteljno perilo. Nekaj je tudi kemične industrije, ki jo zastopa tovarna Melamin. Največje industrijsko podjetje pa je ITAS, Industrija transportnih sredstev in opreme. Tradicijo ključavničarstva nadaljuje INKOP, Industrija kovinske opreme. Precej poznana je tudi tiskarna Kočevski tisk, kot naslednica partizanske tiskarne na Rogu. Tiskarna je v zadnjih letih, podobno kot ostala kočevska industrija zašla v resne težave.
Uspešnejša sta dandanes obrt in podjetništvo, nekaj pomena je zadržalo tudi Kmetijsko gospodarstvo Kočevje z živinorejskimi farmami v okoliških krajih. Z obsežnimi gozdovi gospodari Gozdno gospodarstvo Kočevje. Omeniti velja še prevozniško podjetje Avto Kočevje, katerega tovornjake je videti na (avto)cestah širom Evrope, ter splošno gradbeno podjetje.
Strjena poselitev danes sega do Mahovnika na severu, do Dolenje vasi na jugu in do Šalske vasi na vzhodu. Obrobni mestni deli se imenujejo Trate, Rudnik in Mestni Log.
Kulturne in naravne znamenitosti
Med kulturnimi objekti je najpomembnejši Šeškov dom (nekdanji Sokolski dom), kjer je potekal v dneh od 1. do 3. oktobra 1943 zbor odposlancev slovenskega naroda, ki je sprejel za suverenost slovenskega naroda pomembne sklepe. Danes je v njem likovni salon. Sicer pa v mestu delujejo osnovne šole, glasbena šola, gimnazija, srednja strokovna šola, knjižnica, muzej in dom telesne kulture. Številne so naravne in kulturne znamenitosti tudi izven Kočevja. Na Stojni sta zavarovani dve kraški jami Eleonorina jama in Jama treh bratov. Tu je tudi drugotni pragozd Strmec. Jugovzhodno nad Dolenjo vasjo so razvaline gradu Fridrihštajn. V Kočevju sta delovala pisateljica Zofka Kveder (1878 – 1926) in skladatelj Viktor Parma (1858 – 1924). Tu živi in dela tudi uveljavljeni kipar Stane Jarm, znan zlasti po nabožnih kipih in plastikah.
Od sakralnih objektov je treba omeniti dvostolpno psevdoromansko župnijsko cerkev sv. Fabijana in Sebastijana, ki je bila zgrajena v letih 1901 do 1903 po načrtih dunajskega arhitekta Friderika Schmidta. Relief nad portalom je delo Ivana Zalarja. Na istem mestu je že prej stala precej manjša župna cerkev, posvečena istima svetnikoma. Starejša je cerkev sv. Rešnjega telesa na Trati, ki se prvič omenja že leta 1471. Sedanja zgradba je iz 17. stoletja. Precej mlajša je osmerokotna kapela sv. Frančiška Ksaverija z lesenim stolpičem ob Reški cesti.
Ob tem ne smemo pozabiti, da je prav Kočevska po drugi svetovni vojni doživela največji ‘masaker’ nad cerkvenimi objekti, saj je bilo vsega skupaj porušenih kar ?? cerkva in kapel. Šele leta 1993 je bilo postavljeno prvo božje znamenje na Kočevskem po letu 1945 – kapelica na Kmečkem trgu v Kočevju.
[wpgmza id=”5″ marker=”44″ zoom=”11″]