Doma Slovenija Veliki Slovenci Franc Jelovšek, baročni slikar

Franc Jelovšek, baročni slikar

veliki slovenci franc jelovsek Franc Jelovšek, baročni slikarMed utemeljitelji ljubljanskega oziroma kranjskega baročnega slikarstva zavzema zelo pomembno, če ne celo najpomembnejše mesto, v Mengšu rojeni slikar Franc Jelovšek, po očetu iz Maribora. Med veliko četverico predstavnikov kranjskega umetnostnega ozračja v 18. stoletju, ga posebej izpostavljamo tudi zato, ker bo letos minilo okroglih 310 let od njegovega rojstva. Rodil se je namreč 4. oktobra 1700, umrl pa je 31. maja 1764 v Ljubljani, potem ko je leta 1730 postal tudi ljubljanski meščan. Veliko četverico kranjskih baročnih slikarjev so poleg Franca Jelovška sestavljali še Valentin J. Metzinger, Anton Cebej in Fortunat Bergant.

Kot slikar je bil Jelovšek v tesnih stikih z Giuliem Quaglijem, ki ga je bržkone spoznal v letih 1721 – 1723, ko je Quaglio slikal stene v stolnici in Semeniški knjižnici v Ljubljani. Prve slikarske izkušnje pa je verjetno dobil pri Janezu Mihaelu Reinwaldtu. Umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc domneva, da ga je Quaglio v dvajsetih letih tudi vzel s seboj v Italijo, a ne samo Jelovška, marveč kar štiri slovenske učence. Navzlic domnevni Quaglijevi šoli pa je Jelovškova umetnost ubrala svoja pota in dvignila svojega mojstra med naše največje baročne slikarje, kot stenski slikar, freskant, pa ima sploh prvo mesto.

Številnim cerkvam je vtisnil svoj pečat
Njegov čopič srečamo prvič pri slikanju oltarne arhitekture na Žalah v Kamniku (1730), pri čemer se je takoj izkazal kot dozorel iluzionist. V povezavi z arhitekturo in kiparstvom je izoblikoval regionalno različico iluzionističnega slikarstva in (so)ustvarjal baročne celostne umetnine. Delal je predvsem za cerkve na Gorenjskem, Dolenjskem, v Vipavski dolini, pa tudi na Štajerskem in na Hrvaškem. Pri naročilih po štajerskih cerkvah je najbrž odigralo pomembno vlogo Jelovškovo štajersko sorodstvo. Zelo verjetno pa je v tem tudi skrivnost njegovega slikovitega in barvitega razpoloženja. Slikal je tudi fasade in notranjščine posvetnih arhitektur, izdeloval načrte za oltarje, tapete in kulise za slavnostne sprejeme. Precej njegovih del je uničenih.

Že leto po kamniških Žalah ga vidimo na delu na obokih cerkve sv. Petra v Ljubljani. K tej cerkvi se je ponovno vračal vse do leta 1744. Šentpeterske freske so dolgo pripisovali kar Giuliu Quagliu. V cerkvi sv. Petra je leta 1734 nastala tudi najlepša Jelovškova oljnata slika Sv. Družina. Kot ugotavlja Emilijan Cevc je v bogastvu barv, prelivajočih se v svetlobnih igrah in drznih potegih čopiča čutiti vpliv beneškega kolorizma in senčnosti, hkrati pa je slika polna tudi tople domačnosti, reprezentativne patetike in kompozicionalne polnosti. Iz monumentalno ubranega mladostnega Jelovška se je razvil modro nasmehljani pripovedovalec, tak, kakršnega opazimo na avtoportretih, vpletenih med freske v Grobljah, na Sladki Gori in na Skaručni.
Leta 1734 je poslikal tudi kapelo Codellijeve graščine v Ljubljani, slikal pa je tudi v župni cerkvi v Kamniku. Tako kot je z realističnimi sredstvi ustvaril idealistično vizijo svetnikovega (Petrovega) poveličanja v cerkvi sv. Petra v Ljubljani, so zemeljski prizori dvignjeni v idealizirano ozračje, ki mu je vse vsakdanje tuje, tudi na oboku prezbiterija župne cerve v Kamniku. S sliko Marije poveličane dobesedno dopolnjuje kipenje arhitekturne lupine, ji jemlje statično uravnoteženost in dodaja imaginarno razsežnost.

Povezanost med slikarjem in stavbenikom je čutiti tudi ob freskah v Grobljah, na Skaručni in na Sladki Gori (1753). V bohinjski Srednji vasi je oltarno steno spremenil v živahno kuliso, v Štepanji vasi v Ljubljani pa je povezal plastične oltarne skupine Krtistusovega trpljenja s kulisnim ozadjem in arhitekturnim prostorom. Na Primorskem je Jelovšek poslikal prezbiterij župne cerkve v Vipavi in stransko kapelo na bližnjem Slapu. Zašel je tudi na Hrvaško, kjer je v frančiškanski cerkvi v Samoboru poslikal veliki oltar (1752).

Z leti se je Jelovšek vse bolj približal baročnemu naturalizmu, ki mu ni tuje ne preprosto veselje in ne trpljenje človeka, odličnega ali kmetiškega. Bližja kot uglajenost mu je neka prisrčna robatost. Barve, ki so bile spočetka nekoliko zadržane, žare z vedno večjo močjo, kakor se bi končno nebo in zemlja med seboj pomirjala in se prelivala v ljudsko melodijo. Še ornamentika postaja ljudsko ubrana in vedno več prizorov žanrskega značaja se vpleta med svetniške legende in simboliko.

Avtor: Tomaž Štefe

Povzeto po reviji Moja Slovenija

Objave iz iste kategorije: