Stanko Bloudek se je rodil 11. februarja 1890 v Idriji. Po materini strani je bil Bloudek Slovenec, po očetovi pa češkega rodu. Njegov oče Jaroslav je bil rudarski inženir iz Telč na Moravskem, zaposlen pri Rudniku živega srebra Idrija, mati pa Minka Lapajne iz Idrije. V njegovi rojstni hiši v Idriji je danes restavracija, imajo pa tudi lepo zbirko stvaritev Stanka Bloudka. V Pragi je najprej študiral slikarstvo, a se je leta 1913 vpisal na fakulteto za strojništvo. Zelo zgodaj se je začel ukvarjati tudi s konstrukcijo letal. Že od leta 1906 je delal letalske modele. V Pragi je naredil leta 1910 sprva jadralno, nato pa enokrilno motorno letalo, ki ga je poimenoval Racek (Galeb).
Leta 1911 je izdelal dvokrilno motorno letalo z imenom Libela. V letih 1911 – 1918 je bil prvi slovenski poklicni letalski konstruktor v letalski industriji. Deloval je v Leipzigu, Dunaju, Budimpešti in Trutnovu na Češkem. Sodeloval je pri razvoju Etrichove tube in gradnji prvega letala s popolnoma zaprto kabino. Leta 1917 je že načrtoval helikopter. Po prvi svetovni vojni je sodeloval z ljubljanskim aeroklubom pri izgradnji enokrilnega motornega letala Sraka. Letalo so gradili v letih 1924-1925. V letih 1928-1929 pa so v istem aeroklubu izdelali še enokrilno dvosedežno letalo z imenom Lojze. Obe letali so naredili po Bloudkovih načrtih. Leta 1934 so v njegovi delavnici avtomontaža izdelali prvi slovenski avtomobil Triglav z bloudkovo karoserijo in motorjem DKW.
Diplomirani inženir arhitekt Stanko Bloudek je bil za časa svojega življenja nedvomno najvidnejša osebnost na področju telesne kulture. Njegova pronicljiva dejanja so pustila trajne sledi v zgodovini slovenske športne kulture, ki še danes vplivajo na potek dogodkov. V strokovnih in organizacijskih prizadevanjih je pokazal izjemno visok profesionalni odnos do dela, hkrati pa je znal svoja ljubiteljska nagnjenja v polni meri usmerjati v tiste izseke športne kulture, ki predstavljajo še danes identiteto slovenske športne samobitnosti. Taka naravnanost ga uvršča tudi med nenadomestljive osebnosti mednarodnega športa, kjer se je uveljavil še zlasti na svojem profesionalnem strokovnem področju. Njegovi projekti športnih objektov so bili praviloma tudi realizirani in so še danes kažipot sodobnim rešitvam v športni arhitekturi. Začetki njegovega dela segajo v leta pred začetkom prve svetovne vojne, v čas, ko se za naš šport zaključuje prvo razdobje. Vrh je dosegel v obdobju med dvema vojnama, ko se je po njegovi zaslugi slovenski šport razvil v pomemben dejavnik slovenske kulture. Tudi po osvoboditvi je sodeloval pri njenem razvoju in je užival ugled vidnega in zaslužnega športnega delavca.
Šele po njegovi smrti smo spoznali, da smo izgubili človeka, ki je bistveno posegel v oblikovanje slovenskega športa. Njegovo delo je bilo izredno raznoliko in je segalo od aktivne športne kariere preko trenerskega in organizatorskega dela do funkcionarja in konstruktorja.
Stanko Bloudek je bil eden največjih slovenskih izumiteljev, konstruktor letal in smučarskih skakalnic, športni organizator in vsestranski športnik. V športu je bil aktiven v različnih disciplinah, bil je telovadec, nogometaš, smučar, lahkoatlet, umetnostni drsalec in metalec diska. V disku je bil leta 1921 prvi slovenski prvak, kot umetnostni drsalec pa je bil v letih 1926, 1927 in 1929 večkratni državni prvak. Leta 1928 se je udeležil olimpijskih iger v St. Moritzu. Bil je tudi trener, organizator in član MOK.
Prve prave nogometne čevlje in pravo usnjeno nogometno žogo je leta 1909 v Ljubljano iz Prage prinesel prav Stanko Bloudek, ki je bil vnet pristaš nogometne igre in tudi sam nogometaš SK Ilirije v njenih začetkih.
Zagotovo je bil Bloudek za razvoj slovenskega športa izjemnega pomena. Od leta 1964 se njemu na čast najuspešnejšim športnikom in športnim delavcem za njihove dosežke podeljuje »Bloudkovo priznanje«, najprestižnejše slovensko športno priznanje. Leta 1994 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel Zakon o Bloudkovih priznanjih in s tem uradno potrdil ta priznanja kot najvišja državna priznanja na področju športa v Republiki Sloveniji.
Njegova zakladnica del in dosežkov je zelo bogata; bil je med prvimi organizatorji nogometa v Ljubljani. V slovenski šport je uvedel lahko atletiko, umetnostno drsanje, hokej na ledu, namizni tenis in kotalkanje. Ima pomembne zasluge za razvoj plavanja, tenisa, težke atletike, za bazene in ženski šport, še posebej pa se je izkazal pri razvoju smučarskih skokov. Bil je član takratnega Jugoslovanskega olimpijskega komiteja, Mednarodnega olimpijskega komiteja ter vpliven član Mednarodne smučarske organizacije v komiteju za skoke in v podkomiteju za skakalnice. Še posebej pomemben je njegov delež pri gradnji materialne osnove slovenskega športa. Po svojih načrtih je zgradil prvo nogometno igrišče na Slovenskem z lahkoatletskimi napravami, kompleks sedmih teniških igrišč, ki so pozimi funkcionirala kot drsališče in igrišče za hokej na ledu. Skoraj na svoje stroške je zgradil prvo športno kopališče z letnim bazenom olimpijskih mer Ilirija, zimskim bazenom, skakalnim stolpom in napravami za ogrevanje vode.
V Planici je zgradil prvo smučarsko vlečnico na Slovenskem ter skonstruiral in zgradil prvo smučarsko skakalnico velikanko na svetu, naredil je okoli 120 načrtov za smučarske skakalnice v Sloveniji in v tujini. Na skakalnicah, ki jih je projektiral, so vrsto let dosegali in presegali svetovne rekorde, dokler se na njih ni rodila nova disciplina letenje na smučeh. Zgradil je prvo kotalkališče v Sloveniji in še bi lahko naštevali. Razvoju športa in telesne kulture je posvečal vse svoje življenjske sile in si stalno prizadeval za rast etične vsebine športa.
Med drugo svetovno vojno je sodeloval z OF, za partizansko vojsko je konstruiral orožja in orodja. Zaradi tega je bil preganjan in zaprt. Po osvoboditvi je znova prevzel vodstvene funkcije v športnih organizacijah. Leta 1948 je postal tudi član svetovnega olimpijskega komiteja. Umrl je v Ljubljani 26.11.1959.