Vsebina:
Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja
V dneh okrog svetega Martina se marsikdo odpravi v Kanaan slovenskega vinogradništva, tja med vinske gorice, “poizkušat sad trte in dela človeških rok”. Tam s pobočij slovenskega Jeruzalema “splava pogled prek Murinih rokavov do lendavske Svete Trojice in do cerkve sv. Jožefa ob Kučnici in dalje prek beltinskih in črenšovskih žitnih polj… ob pesmi bogojanskih, kobiljanskih in dobrovniških klopotcev, po borovih gozdovih Goričke prek Srebrnega Brega, Kamlovja, Krčevja in Podrastka do Rabe”. (J. Smej) To je naša Panonija, zadnji kos velike kneževine Pribine in Koclja.
Tukaj živi trdoživ in veren rod, ki ga niso strli ne madžarski pritiski niti verska razklanost ter turški vpadi, čeprav so segli v pozno 17. stoletje. Vernost teh “ogrskih” Slovencev je vredna posebnega občudovanja! To so si krepili ob Mariji v Turnišču in mnogih drugih svetiščih, ki segajo daleč v preteklost. Eno takih stoji v Gradu.
Grad, vse do leta 1952 se je imenoval Gornja Lendava, je najsevernejša točka našega romanja po slovenskih božjih poteh. Tam na skrajnem robu slovenskega ozemlja je že leta 1208 domnevno bila župnija pod zavetjem Matere božje. Po sodbi zgodovinarjev je to lahko celo tisti Lindolverschiricun, kjer je bila v času frainkovskega prodiranja na Slovensko, leta 853, posvečena prva cerkev.
Naselje še danes kaže svojo starožitnost. Ta se posebej vidi v povezanosti z gradom. Mogočna stavba, ki stoji na pomolu strmega griča, sodi med največje tovrstne v Sloveniji. Postavili so ga že davnega leta 1208, ko se omenja njegov lastnik fevdni grof Nikolaj. Prav grad in njegovi graščaki so močno vplivali na versko življenje v časih reformacije in protireformacije, ki so bili posebno burni tostran Mure. Župnija je bila v rokah grofov. Če je bil zemljiški gospod katoličan, je podpiral katoličane, njihovo bogoslužje in njihovo cerkev, če pa je bil evangeličan, je tudi od podložnikov zahteval, naj prestopijo v njegovo vero. Tako se je zgodilo, da je vsa župnija osemdeset let (1592 -1672) bila evangeličanska. Taki časi so minili in danes ljudje tega in onega verskega prepričanja žive v slogi.
Naš romarski cilj je Marijino svetišče. O njem govorijo dokumenti šele od 21. marca 1698. leta naprej. Arhitektura pa je veliko bolj zgovorna. Cerkev sodi med najlepše arhitektonske spomenike Pomurja iz dobe gotike. Zvonika, ki je bil prezidan leta 1729, se držita ladja in prezbiterij, ki ju obdajajo na zunanjščini značilni gotski oporniki, krasita pa tudi dva lepa izklesana gotska portala. V notranjosti pa se srečamo z več slogi. Baročni glavni oltar je nastal v delavnici radgonskega mojstra Kleina. V njem kraljuje starejši Marijin kip, ki naj bi nastal okrog leta 1510. Nekoč je stal v krilnem gotskem oltarju, katerega krili zdaj hranijo v Budimpešti.
Naše oko pa ugotavlja, da je tudi sem seglo delo mojstra Plečnika. Leta 1955 so naredili po njegovi zamisli strop v ladji. Pozornost zbudijo tudi njegove svetilke, ki jih je namestil v steno cerkve in lepo osvetljujejo cerkveni prostor. Zanimiv je tudi stranski oltar svete družine, ki ga je po Plečnikovi zamisli izdelal arhitekt Tone Bitenc. Sliko zanj pa je napravil duhovnik slikar Stane Kregar.
V grački cerkvi se združujejo v celoto različni arhitekturni slogi. Tu se srečamo z mojstri gotike in baroka, pa s Plečnikom, z Bitencem in s Kregarjem. Tudi tako je nazorno prikazana zgodovina teh krajev, kjer so se križali različni interesi. Sredi teh se je oblikoval značaj prekmurskega človeka. Kjerkoli se srečamo z njim, po Sloveniji ali Evropi in daljni Ameriki, povsod se kažejo v njem širina panonskega polja, vedrina tamkajšnjega neba, predvsem pa ljubezen do materinega jezika in otroško zaupanje v Marijo.
Avtor: Franci Petrič
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Grad
Grad 186
9264 Grad
Telefon: (02) 550 90 50
Dostop: Z vozili.
Glavni romarski shod: Velika maša (v. šmaren).
[wpgmza id=”5″ marker=”122″ zoom=”11″]