Ali je sploh treba posebej predstavljati Blejsko jezero, kraj, s katerim se Slovenci predstavljamo po vsem svetu? Rado se zgodi, da nam nekaj, kar srečujemo na mnogih slikah, postane domače, potem pa nenadoma ugotovimo, da pravzaprav tisto samo površno poznamo. Zato ne bo odveč, da opozorim vsaj na nekaj blejskih zanimivosti.
Gotovo je na prvem mestu mično jezero, nastalo v kotanji, ki jo je poglobil ledenik. Ob tem je obrusil mogočno skalo. Nastala je izpostavljena, težko dostopna čer, kot nalašč za gradnjo utrjenega gradu. Posebnost jezerca je otok, na katerem so sledovi zgodnje poselitve, krona pa ga Marijino svetišče. In če povežemo jezero, otok s cerkvijo, grad, zidan na skali in Stol v ozadju, dobimo enega od najlepših in najbolj značilnih portretov Slovenije.
Med znamenitosti sodijo tudi značilni čolni pletne pa kremne rezine, veslaška tekmovanja, sedež Triglavskega narodnega parka, in še bi lahko naštevali; tokrat pa si poglejmo dve zanimivosti.
Prva je čisto otipljiva, potruditi se je treba le na blejski grad. Na terasi je kamnita miza in na njej zelo lep primerek amonita. Žival je v daljni preteklosti živela v morju. Ta mehkužec je živel v lupini, podobno kot edini še živeči sorodnik Nautilus ali brodnik. Lepo se vidijo kamrice, ki so najprej majhne, potem pa vedno večje. Sledijo si v matematično pravilnem zaporedju. Žival je živela v zadnji, največji, druge pa so ji pomagale pri lebdenju v različnih globinah morja.
Druga zanimivost je zgodba, povezana z gradom. Valvazor piše, da so bili pod gradom topli vrelci, kjer so se ljudje radi namakali. Po kopanju pa so velikokrat zavili še h grajskemu gospodu na pijačo in prigrizek. Temu to ni bilo preveč po godu, zato je uničil izvir. To je eden najstarejših opisov uničenja naravne znamenitosti, in kot pravi Valvazor, zaradi skoposti. V naslednjih tristo letih se je nabral kar dolg seznam uničenih znamenitosti. Bolj kot skopost pa so vzrok tiste človekove lastnosti, po katerih se, po mnenju nekaterih, razlikujemo od živali – naglavni grehi, med njimi zlasti napuh.
Celo na Bledu se lahko umaknemo v ponižnost podrobnosti. Pozimi občudujemo enkratnosti ledenih kristalov, v led in srež okovane liste, plodove, v katerih je pritajeno življenje. S tem zaidemo v razsežnost, v kateri niso pomembni število turistov, prodane kremne rezine ali vstopnice za ogled gradu. Vstopamo v evangelij stvarstva, večnostno moč Besede. V zimski spokojnosti začutimo željo življenja, da se razpre, razcveti željo po pomladi. To je ista želja, ki so jo čutili ljudje ob pričakovanju Odrešenika. To je ista želja, ki jo čutimo mi ob pričakovanju vstajenja. Želja po življenju v polnosti.
Na to željo sem se spomnil ob pogledu na popke telohov, ki so se zasvetlikali med listjem na toplem pobočju pod grajskih hribom, kjer je že izginil sneg. Ponekod pravijo telohu kristusova roža, ker naj bi cvetovi prestregli Kristusovo kri. Zato so včasih cvetovi rdečkasti. Ne zamudijo prav nobene priložnosti za izpolnitev pričakovanja.
Toda pričakovati pomeni vedeti, kaj ali koga pričakuješ, sicer ne bo tistega prijetnega vznemirjenja, ki se ob izpolnitvi spremeni v hvaležnost. Brez veselega pričakovanja je vse dolgočasno samoumevno in izpolnitev prinese svoje protislovje – izpraznjenje. Če se nam bo to zgodilo v porabniško obarvanem obdarovanju, še ne bo tako hudo, a kaj, ko lahko ob tem zdrsi mimo milost betlehemske noči: “Učlovečil sem se zate, za vse ljudi, ki so blage volje!”
Dostop:
Z glavne ceste Ljubljana – Jesenice se pri Radovljici odcepimo proti jugu do Bleda. Okoli jezera je speljana sprehajalna pešpot.
