Kraški svet ima dve izraziti podobi:
površinsko in podzemeljsko. Ko proti zimi listi ruja postopoma izgubijo
plameneče rdečo barvo, postane pokrajina pusto rjava. Čez kamnite ograde
pogosto zapiha ledeno mrzla burja. Če prej ne, potem je to čas, ko nas kraško
podzemlje vabi v svoje nedrje. Tu je temperatura vse leto približno enaka,
pozimi v nasprotju z mrzlo zunanjostjo prav prijetno topla. Tudi burja nam tu
ne bo prišla do živega.
Za apnenčast svet med Sežano in Lokvami, pravimo mu tudi Sežanski kras,
je značilna izredna gostota jam. Tu je apnenec zelo čist, kar tudi pomeni, da
ga voda zlahka raztaplja. Zaradi hitrega širjenja navpičnih razpok in udorov so
nastala brezna, podzemna reka pa se je umikala vedno globlje. V nekdanjih rovih
je kapljajoča voda izdelala čudovito kapniško okrasje najrazličnejših oblik in
barv, vode Reke, ki ponikne v Škocjanskih jamah, pa tečejo kakih 250 do 300 m
pod površjem.
Kljub veliki gostoti si lepot jam Sežanskega krasa ni preprosto
ogledati. Vhodna brezna so dovolj velika ovira za običajnega obiskovalca.
Izjema je že več stoletij jama Vilenica pri Lokvi oz. v bližini Lipice, zato
lahko obisk jame povežete z ogledom kobilarne.
Ker se v mrzlih dneh iz vhodnega brezna dviga meglen steber toplega
jamskega zraka, so to dejstvo ljudje povezovali s plesom vil - in te zgodbe so
botrovale imenu jame. Danes na vilinski ples spominjajo skulpture Marka
Pogačnika, vklesane v kraške skale. Jama je dolga okoli 1300 m in 179 m
globoka, za turistični obisk pa je opremljenih 390 metrov.
Jamo so domačini poznali in obiskovali že pred stoletji, v 15. stoletju
pa so se vanjo zatekali pred turškimi vpadi. Ko je bila v 17. stoletju Vilenica
na posestvu Petačev, so lastniki v vhodnem delu prirejali plesne zabave, po
letu 1770 pa so nadelali turistično pot. Jamo je obiskal znani naravoslovec
Balthasar Hacquet (1778), vendar je zaslovela predvsem potem, ko so jo začele
obiskovati kronane glave: kralj Ferdinand (1790), cesar Leopold II. (1790 in
1791), cesar Franc I. (1816), saški kralj Friderik II. (1836). Potem je
zanimanje za Vilenico nekoliko upadlo, saj se je obisk usmeril predvsem v
Divaško, Postojnsko jamo in Škocjanske jame. Po drugi svetovni vojni je bila
jama zapuščena, pot nevzdrževana, vhod pa odprt, zato so bili kapniki v
nekaterih delih poškodovani. Leta 1961 so skrb za jamo prevzeli jamarji iz
Sežane. Od tedaj se je za Vilenico začelo novo obdobje. Z zagrizenim
prostovoljnim delom so uredili dostop v jamo kakor tudi poti v jami, zgradili
so jamarski dom (1975) in napeljali električno osvetlitev.
Še posebej je postala Vilenica slavna, ko so leta 1980 v jami prvič
priredili večer slovenskih književnikov. Dogodek je prerasel leta 1986 v
mednarodno srečanje pesnikov in pisateljev iz vse Evrope in ob tej priložnosti
podeljujejo veliko nagrado vilenice in priznanje kristal vilenica.
Vsak obisk jame je neposredno doživetje teme, ki onesposobi naš vid,
čutilo, na katerega se najbolj zanašamo. Nenadoma ostanemo sami s seboj sredi
gluhe črnine. V negotovosti se sprostijo vsi naši strahovi. Tedaj si želimo
luči, saj smo otroci luči. In ko je jama razsvetljena, pa četudi s šibko
baterijsko svetilko, pred nami zažarijo barvite lepote najrazličnejših oblik.
Izkaže se, da ni bilo nikjer razlogov za strah. S podobnim zaupanjem moramo
tudi hoditi skozi temine življenja v luči. Ne le, da laže najdemo pravo pot,
ampak da zmoremo odvreči dela teme, se torej odločati za svetlobo in ne
popustiti strahu negotovosti teme.
Dostop: Iz Sežane mimo Lipice proti Lokvi (ali iz Lokev proti Sežani).
Kažipoti nas usmerijo do jamarskega doma, kjer je parkirišče, pri domu pa se
dogovorimo za vodeni obisk jame. Satelitska slika Vilenic in okolice.
Izleti po Sloveniji 
