Ali ste se že kdaj vprašali, koliko slovenske obale računsko pripada
vsakemu prebivalcu Slovenije? Borih dva centimetra! Pa vendar na tem koščku
morja lahko doživimo sredozemsko dušo Pirana, skrivnostnost Sečoveljskih solin,
Izolo, mesto na nekdanjem otoku, pristaniški Koper, Portorož, betonsko mesto
rož ... In nenavadno pri vsem tem je, da je del obale še vedno v dokaj naravnem
stanju.
Razlog je preprost - na velikem delu severne obale Istre se nad morjem
pne strma in krušljiva flišna stena. Fliš je kamnina, ki je nastala s
kopičenjem usedlin na morskem dnu. Zaradi
menjavanja plasti laporjev in peščenjakov je zelo izrazita slojevitost,
ki jo zlahka opazimo. Tektonski premiki v geološki preteklosti so povzročili,
da se je morsko dno dvignilo. Delovanje valov je razgalilo robove novonastalega
kopna, morje pa se vztrajno zaletava v kamniti zid in ga spodkopava. Kopno se
tako postopoma umika morju, a se prav zaradi nenehnega spodkopavanja ohranja
izrazita prepadnost stene, s tem pa tudi najvišji flišni klif ob Jadranski
obali.
Manj strmi deli se hitro zarastejo z makijo podobnim, težko prehodnim
grmičevjem, zato je treba poiskati katero od številnih stezic. Spomladi in v
zgodnjem poletju se odenejo pobočja v rumenilo žuke ali brnistre. Ta metuljnica
ima živo rumene cvetove in šibasta stebla. Sprva imajo še nekaj manjših listov,
kmalu pa tudi ti odpadejo, ostanejo le zelene šibe, ki nosijo velike in
privlačne metuljaste cvetove. Steblo prevzame nalogo listov in prideluje hrano,
zaradi manjše površine pa zna bolje varčevati z vodo, ki je čez vroče poletje
prava redkost. Tega listi ne bi tako učinkovito zmogli in postopoma se je
brnistra na tak način prilagodila vročemu in suhemu poletnemu obdobju.
Klifi se z manjšimi prekinitvami vlečejo vse od Izole do Strunjana in
Pirana. Tu je veliko možnosti za raziskovanje, potepanje in oprezanje za lepim
razgledom. Včasih smo nejevoljni zaradi zaraščenosti, ki nas ovira pri hoji, še
bolj pa, ker nas prikrajša za nemotene poglede proti morju. Zato se toliko bolj
razveselimo izpostavljenih razgledišč, od koder se odpre pogled na morsko
širjavo; zanimivo se je ozreti tudi
navzdol, na obrežni del. V plitkem morju se
kažejo vse podrobnosti, razločili bomo celo morske ježke, občudovali
plastovitost dna. A ta pogled ni ravno za vrtoglave! Previdno se je treba
približevati tudi robu stene, saj fliš hitro razpada, zato se na trdnost
kamnine nad prepadom ne smemo nič zanašati.
V življenju se prav tako srečujemo s hojo po robu in z izzivi, ki jih
prinaša. Vendar rob, črta, ki je ne moremo brez posledic prestopiti, ni vedno
tako razločna in prepoznavna kot na vrhu klifa. Podobno je tudi hoja nad
prepadom v deževnem in meglenem vremenu bistveno bolj nevarna kot v jasnem
dnevu. Ena od zanesljivih rešitev je, da sledimo nekomu, ki pozna pot in mu
zaupamo. Ali ga poznamo? Kaj pa Jezus, ki je vsakega od nas poklical v
življenje, ko je rekel: "Hodi za menoj!" Tistemu, ki je dal zame življenje,
gotovo lahko zaupam, prepričati pa se moram, če hrbet, ki mu sledim, pripada
pravemu obrazu. Sicer že padam!
Dostop: Klife si lahko ogledamo z več strani. Ena možnost je napotiti se ob
obali pod steno (možnih več izhodišč: npr. Piran, Fiesa) ali se sprehoditi ob
zgornjem robu (potrebna previdnost!) po neoznačenih, a shojenih stezicah. Lep
pogled na steno je z roba v bližini Belvedera nad Izolo. Satelitska slika Strunjanskih klifov.
Izleti po Sloveniji 
