Logarska dolina in sosednji Robanov kot spadata
med naše najlepše alpske doline, zato je
sprehod po njiju vedno prijeten in zanimiv.
Toda kdo bi v sončnih poletnih dneh zdržal v
nižini! Svet mogočnih skalnatih sten nad dolinama
nas vztrajno vabi na vijugaste steze, ki
se vzpenjajo proti razglednim vrhovom.
Strelovec je zadnji pomemben vrh v grebenu,
ki se od Ojstrice polagoma spušča proti severu.
Ta naravna pregrada med Logarsko dolino
in Robanovim kotom je sprva skalnata in ostra,
z izgubo višine pa postane krotkejša in poraščena
z gozdovi. Te prekinjajo posamezne planine,
pašniki in trate, ki so konec junija prekipevali
od planinskega cvetja.
Strelovec je zaradi
naravnih lepot, prijetno senčnate poti, lepega
razgleda in lahkega dostopa privlačen izletniški
cilj, na katerem nam ni niti za trenutek žal, da
se nismo odpravili kam više.
Za Domom planincev v Logarski dolini zavijemo
s ceste v levo na kolovoz. Ob vznožju
strmega pobočja prestopimo na vijugavo stezo
in krenemo navkreber. Čez nekaj minut se
drevje razmakne in pokažejo se prve skale.
Čez bližnje vrhove se razliva gosta megla, pod
nami pa se razprostira morje gozdnatega zelenila,
ki prekriva dno doline. Steza je zdaj kamnita,
zdaj preprežena s koreninami. Preskočimo
potoček, ki se zliva v široko skalnato grapo,
in znova zavijugamo strmo navkreber. Hitro
menjavanje korakov nas ogreje, vendar je hoja zaradi goste sence kljub temu prijetna.
Napis ob poti nam sporoča, da smo prekoračili
nadmorsko višino tisoč metrov. Prispemo
do studenca. Med krošnjami se čedalje bolj
svetlika, pot se položi in kmalu zavije na jaso
pod Kočo na Klemenči jami pod Ojstrico
(1208 m). Nedaleč od lesenega poslopja, pred
katerim počivajo skupine planincev, je pomembno
križišče planinskih poti: tista navkreber
pelje proti Ojstrici in Korošici, nas pa bolj
zanima ona, ki gre proti Krofički in poldrugo
uro oddaljenemu Strelovcu.
Nekaj korakov nad planinsko kočo se znova
potopimo v gozd. Ko ostaneta za nami odcep
proti Plesnikovi planini in orjaški macesen,
se drevje umakne zaraščajočemu se pašniku.
Cvetja je toliko, da kar ne vemo, kam bi
gledali. Še dobro, da se kmalu skrijemo v zavetje
krošenj. Zavijemo navkreber, vendar se
z debli podprta steza kmalu znova položi po
pobočju. V dolini hrumi helikopter, ki se mu
čez nekaj časa pridruži zlovešče zavijanje sirene.
Oklenemo se roba, zavijemo pod skale in
se po lesenih stopnicah udobno, skorajda preveč
gosposko povzpnemo na razdrapano, z
macesni poraščeno sleme.
Pod skalovjem se pot razcepi: tista proti
Krofički krene navkreber, ona proti Strelovcu
pa zavije rahlo navzdol. Seveda moramo kmalu
znova navkreber, vendar smo za trud bogato
poplačani. Strma pobočja imajo podobo
rajskega vrta,
v katerem
raste na desetine
pravljično
oblikovanih
kranjskih
in turških
lilij .
Vidimo tudi
rumene pogačice,
sleč,
alpski čober
in številne
druge cvetlice,
katerih
imena nam
bodo morda
za vedno ostala
neznana.
Turška lilija (zlati klobuk)
V dolini
znova zahrumi
helikopter,
ki se globoko pod na mi kot kakšen
hrošč počasi dviga
proti zgornjemu
koncu doline preskočimo potoček in se
skoraj vodoravno zapodimo
čez strmi, z redkimi macesni poraščeni
pašnik. Približujemo se robu, s katerega
so se umaknile skale. Naposled prispemo
na valovito travnato sleme, po katerem
nadaljujemo do kakšnih deset minut oddaljenega
vrha. Ta je razmeroma ozek in ponekod
na gosto poraščen s koprivami, na
njem pa je tudi kovinska skrinjica z vpisno
knjigo.
Strelovec je zaradi obrobne lege zelo razgleden.
Od juga proti zahodu se razprostirajo
vrhovi Kamniških in Savinjskih Alp, med katerimi
sta nam najbližji Krofička in za njo napol
skrita Ojstrica. Na severovzhodu vidimo
greben Olševe in Peco, na vzhodu Raduho,
pod nami pa leži košček s soncem obsijanega
Robanovega kota.
Pot od Koče na Klemenči jami do Strelovca
je tako zanimiva in barvita, da bi se na izhodišče
zanesljivo vračali po njej, če nas ne bi
radovednost zvabila drugam. Zato pod vrhom
(gledano v smer, od koder smo prišli) zavijemo
ostro v desno in se čez strmo gozdnato
pobočje spustimo na Icmanikovo planino.
Tam se odcepi pot proti Solčavi, nas pa kažipot
zvabi v nasprotno smer proti tričetrt ure
oddaljeni Plesnikovi planini. Ozka vijugava
steza se dvakrat zapored spusti v grapo in krene
znova navkreber, prečka gozdno cesto in
končno prispe na rob planine. Tam zavijemo
na traktorsko pot, se spustimo v dolino in potem po cesti vrnemo do izhodišča.
OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Dom planincev v Logarski dolini.
Višinska razlika: 920 metrov.
Dolžina vzpona: 2 uri in 30 minut.
Opis poti: Pot na Strelovec mimo Koče na Klemenči jami je dobro
označena, lahka in zanimiva. Sprva hodimo po gozdu, ki ga proti vrhu
prekinjajo pašniki in barvite planinske trate. Vrh je odprt in zaradi
obrobne lege zelo razgleden. Do izhodišča se lahko vrnemo čez
Icmanikovo in Plesnikovo planino, vendar je ta pot manj prijetna in
slabše označena.
Zemljevid: Kamniško - Savinjske Alpe, 1 : 50.000
Novice 
