Zimski meseci ne smejo biti izgovor, da ostanemo doma. Če nimamo dovolj
izkušenj, se je seveda modro odreči pohodom po zasneženem visokogorju, brez
večjih težav pa lahko odkrivamo zimske lepote alpskih dolin. V Zgornji
Savinjski dolini so kar tri velike in zelo znane ledeniške doline: Logarska
dolina, Matkov kot in Robanov kot, ki ga bomo tokrat obiskali.
Glavni poudarek daje dolini drzna konica Ojstrice, ki bi jo težko
primerjene imenovali. Dolina je stisnjena med strma ostenja Križevnika,
Velikega vrha, Ojstrice in Krofičke. Le silna teža gmote ledenika je lahko
izstružila prostor med grebeni. Ledenika seveda že nekaj tisoč let ni več v
Robanovem kotu. Nanj poleg oblike doline spominjajo posamezni balvani in
ledeniški nanosi, sicer pa se po dolinskem dnu vije hudourna Bela. Večinoma je
struga suha, saj teče voda pod prodnimi nanosi, široka struga, razjedeni
bregovi in razmetane skale pa nam dajo misliti, da je hudournik, ko se prebudi,
zelo divji! Tudi pozimi je lep sprehod od Robanove domačije, kjer je cestna
zapora, do planine. Kolovoz nas pelje skozi gozd, ki ga približno na sredini
prekinja kakšen kilometer dolg Travnik. Poleti se lahko na planini okrepčamo z
mlečnimi dobrotami, za katere poskrbijo
Robanovi, in se nato odpravimo proti Korošici, pozimi pa je planina lahko že
samostojen cilj.
Robanov kot je naseljen že vsaj tisočletje. Toliko se da slediti po
dokumentih. Zato iz teh samotnih kmetij veje modrost stoletij, neprekinjenega
sožitja z naravo. Vsaka podrobnost je zgovorna, od tega, kje so postavljene
hiše in gospodarska poslopja, kako izkoriščajo zavetrje, sončne lege, bližino
vode, do izvirnih načinov zapiranja les. Samotne kmetije so nekdaj živele
samostojno, večino tega, kar so potrebovali za preživetje, so pridelali sami.
Seveda so bili redko posejani sosedje dobro povezani med seboj in so si
pomagali. Vse to se je ohranilo do danes; seveda prilagodilo sedanjim razmeram.
Prirojena in pridobljena gostoljubnost je temelj turizma na kmetih, da dobrot
domače kuhinje sploh ne omenjam!
Na Solčavskem, kamor sodi tudi Robanov kot, je veliko podobnosti s Koroško.
To je razumljivo, saj so bile povezave z Železno Kaplo v preteklosti dosti
močnejše kot z Lučami, do katerih je bilo težko priti skozi sotesko Savinje pri
Igli. Izgradnja ceste Solčava - Luče konec 19. stoletja je zadeve
korenito
spremenila, vezi s Koroško so zopet bolj zaživele šele z odprtjem mejnega
prehoda na Pavličevem vrhu.
Mnogo modrosti iz življenja Solčavanov je ohranil Joža Vršnik - Robanov, ki
je znal tenkočutno opazovati in s kleno preprostostjo to tudi zapisati.
Dejstvo, da je dolina že vse od leta 1950 zavarovana kot krajinski park, je v
veliki meri njegova zasluga.
Na Robanov kot me veže veliko izjemnih spominov. Ne le zaradi lepot narave,
ki jim ni kaj očitati, ampak predvsem zaradi srečanj z ljudmi. Na vrhu
Strelovca sem tako srečal Knezovo Nežo, ki je uro hoda daleč
prinesla na vrh
pero ruševca, da bi ga lahko tam videlo več ljudi. To je bil moj prvi stik s
Knezovimi, kjer sem tolikokrat doživel veličino ponižnosti. Pa zimski večeri
pri Robanovih, ob citrah in pesmi ? Gledam dvajset let stare slike: za mizo pri
Knezovih je živahno, Robanova mladina se navaja na citre ? Danes je marsikaj
drugače, a kamniti obraz Ojstrice ne kaže bistvenih sprememb. Ni kaj, tudi zame
je napočil skrajni čas, da se spet odpravim v Robanov kot!
Dostop:
V Luče iz Mozirja ali Kamnika (čez Rak) proti Solčavi, kjer pred Rogovilcem
zavijemo levo do kmetij v spodnjem delu doline.
Čudovita dolina brez primere. Začetno šumenje reke in šumenje gozdov se čez nekaj časa spremeni v blagodejno počutje ob šumenju gozdov in petju ptic. Pot do pristave je ravno primerno dolga za sprostitev in umirjanje živcev. Oznanilo bližine pristave oznanjajo kravji zvonci. Ob skodelici kilega mleka, ki je prava specialiteta in kosu domačega kruha ob pogledu na okoliške velikane, se mora duša raznežiti in telo aprostiti. Kdo to očuti enkrat , se bo vedno vračal.
Novice 
