Na južna pobočja plečatega Stola je prislonjenih več skalnih čeri, ki se kar zgubijo v prostranosti obsežnih planjav pod vrhovi karavanških grebenov. Šele ko ubiramo dolinske poti pri Vrbi in Žirovnici, se prikaže ena izmed njih – drzni, zobati vrh s pomenljivim imenom Ajdna. Tovrstna ledinska imena nakazujejo prisotnost staroselcev, nanje so posebej pozorni arheologi – navadno ne zaman!
To velja tudi za Ajdno nad Potoki, kjer so tik pod vrhom odkrili
poznoantično naselbino in predmete, ki kažejo, da je bil vrh obiskan in
verjetno tudi naseljen že bistveno prej. Vendar je naselbina zaživela
predvsem po propadu zahodnega rimskega cesarstva (476 po Kr.), ko je
postalo življenje v dolini zelo negotovo in nevarno, saj so razna
plemena izoriščala odsotnost trdne državne ureditve. Domačini so bili
prepuščeni svoji iznajdljivosti in so se umaknili v bolj odmaknjena
območja, zlasti v višje lege. Iz obdobja med 4. in 6. stoletjem so na
ozemlju današnje Slovenije arheologi doslej našli že več kot 50
višinskih postojank, najvišja med njimi pa je Ajdna (1064 m). S tega
skalnega pomola je razgled zelo dober, sam vrh pa je tako dobro naravno
utrjen, da ni bilo treba graditi še posebne obrambne ureditve.
To so kraji, kjer so se ohranili ostanki staroselske kulture, tudi
jezika, do sem sega del naših korenin. Ko so se razmere umirile, so se
ljudje ponovno vrnili v bolj radodarno dolino in Ajdna je potonila v
pozabo, dokler je niso spet obudili arheologi.
Vsi vzponi na vrh so, vsaj v zadnjem delu, dokaj strmi, tako da ni
težko razumeti, da so se naši predniki na Ajdni počutili varne. Tudi
razgled je izvrsten. Pod njo se razprostira dolina Save, od Radovljice
do Bleda in ob Mežakli do Jesenic. Lepo je videti brazdo Vintgarja, pa
zajezitev elektrarne Moste. Za nami pa se dviga mogočni Stol. Južna
pobočja so zelo topla, kar se vidi tudi po rastlinstvu, na grebenu in
na skalnih mestih pa raste črni bor. Navajeni smo ga bolj s Krasa, pa
je tod njegov naravni življenjski prostor, saj so ga na Krasu le
pogozdovali.
Del poznoantičnega naselja je zaščiten in urejen za obiskovalce, med
njimi tudi cerkev. Na takšnih krajih je zgodovina zelo živo navzoča. Če
si odprt zanjo, jo začutiš, skupaj s hvaležnostjo za iznajdljivost
prednikov, sicer ne bi mogel stati na tem vrhu. Morda je to eden od
odgovorov, zakaj smo se Slovenci ohranili na tem koščku zemlje, ki so
ga prekrižarili številni narodni in plemena. Nismo mogli ohraniti
veliko materialne kulture, s seboj pa smo vedno nosili jezik, v
katerega so predniki, kot v zakladnico, shranjevali pomembna sporočila
za naslednje rodove. Ali cenimo dovolj slovenski jezik, se zavedamo
njegovega bogastva in ga kot zakladnico uporabljamo tudi v današnjem
času, ko smo obdani z jeziki večjih narodov?
Tudi sedaj se v kritičnih trenutkih, v boju za preživetje, umikamo na
višine. Kje so naše Ajdne? Današnji čas je še toliko bolj nevaren, ker
nevarnosti niso tako jasno zaznavne. Pritihotapijo se namreč v
vabljivih preoblekah. Zato tudi ne bežimo več v gore, ampak jih
obiskujemo, da umirimo misli in zbistrimo um. Zatočišča so še vedno v
bogastvu jezika in vere. Moramo jih poznati, saj je modrost pomembna za
lastni obstoj in nadaljevanje naroda. Sicer bodo na Ajdno hodili
obiskovalci, pa ne bodo imeli z ostanki naselbine nič skupnega,
občudovali jih bodo le kot zgodovinsko zanimivost.
Dostop:
Pot iz doline: Z magistralne ceste Radovljica–Jesenice za odcepom za
Bled zavijemo na staro cesto skozi Žirovnico proti Jesenicam, prečkamo
most, nato pa zavijemo desno pod železnico in se levo po ozki cesti
vzpnemo do vasi Potoki. Od tod gremo peš strmo navzgor do vrha (1 ura).
Krajša pot: Zapeljemo se v Žirovnico in od tam naprej sledimo cesti
proti Potoški planini do odcepa za Ajdno, od koder je do vrha še
kakšnih 15 minut.
Novice 
