Vsebina:
Na izteku doline Krma, ki jo objemata visoki kraški planoti Pokljuka in Mežakla, že nekaj stoletij na naslovu Zgornja Radovna 25 stoji znamenita Pocarjeva domačija. Na nekdanjih pašnih planinah gorjanskih kmetov so se šele v fevdalnem času ljudje za stalno tudi naselili. V Zgornji Radovni je že od tistih časov znanih 6 kmetij med njimi tudi Pr Pocar. O starosti hiše skoraj vse povedo listine najdene v hiši. Najstarejša nosi letnico 1609, v tisti iz leta 1672 pa je prvič zapisano ime Potzer. Na prečnem tramu v hiši kot osrednjem bivalnem prostoru je izpisana letnica 1775. 
Ob tem je treba mimogre povedati, da se ta hiša oziroma domačija odlikuje po tem, da so njeni stanovalci, ne glede na dejstvo, da se je v njej zvrstilo mnogo rodov, skrbno (s)hranili vse, od listin do orodja in najrazličnejših predmetov. Zato seveda ni čudno, da se je tega skozi stoletja nabralo veliko in da imamo sedaj opravka z nepregledno množico različno starih predmetov.
Edino stalnega stanovalca v njej ni nobenega več – kar je mimogrede rečeno tudi pogoj za uvrstitev domačije v našo rubriko z imenom Slovenske domačije. Zadnji štirje stanovalci so se pisali Jeklic, bratje Janez, Lojz in Franc ter sestra, ki so jo po gorenjsko klicali Minčk. Ker niso imeli otrok, so hišo, hočeš nočeš, morali zapustiti enemu od sosedov; zapustili so jo tistemu, ki jim je pomagal na kmetiji in skrbel za njih. Pisal se je Štular. Od njega jo je leta 1993 odkupil Triglavski narodni park in jo ob pomoči muzealcev preuredil v muzej, ki je čez poletje odprt tudi za javnost. Spomeniško urejena in muzejsko opremljena stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje obiskovalcu nudita bogat vpogled v življenje in delo ter stavbno dediščino preteklih stoletij.
Bogastvo Pocarjeve domačije, kakor tudi drugih domačij na tem prostoru je temeljilo na bogatih gozdovih, pašnikih, rovtih in njivah. Glavni zaslužek in hrano za preživetje pa je dajala živina. Gledano z današnjimi očmi bi smeli reči, da je največji del bogastva izhajal iz skrbnega v prihodnost usmerjenega gospodarjenja z naravnimi viri in asketskega življenja stanovalcev. Stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje sta sicer velika objekta, vendar v gručo stisnjena ob nekdanji poti med travniki. K domačiji sodi še manjši hlev za drobnico, leseni svinjak z vozarno (sedaj preurejeno v informacijsko pisarno), stegnjeni kozolec in štirna.
Podrobnejši opis hiše
Stanovanjska hiša je pritlična in zidana, s tem, da je zid nekako "nadzidan" z lesenimi tramovi, na katerih sloni skodlasta streha. Razporeditev prostorov v hiši je tradicionalna oziroma klasična z nenavadno veliko vežo kot osrednjim prostorom, okoli katere so nanizani vsi ostali prostori. Glavni bivalni prostor je seveda hiša s krušno pečjo, mizo pod bogkovim kotom (miza je prinešena iz veže), mentergo, majhno zakonsko posteljo in ponkom z orodjem, ki je v hiši samo začasno. Na steni oziroma v steni je "tabernakelj", kot imenujejo vzidano omarico za shranjevanje dokumentov in dobre kapljice. Nekaj posebnega je keltska odprtina nad tabernakljem, skozi katero je menda po verovanju Keltov duša umrlega lahko odšla v nebesa.
Iz hiše se tako kot pri večini slovenskih (starih) hiš pride v kamro, v kateri pa niso bivala brhka dekleta, marveč stari oče, ter eden od sinov. Njegovo posteljo so potem, ko je zrastel enostavno podaljšali (uštukali), tako da ni bilo treba izdelovati povsem nove. Poleg teh dveh postelj je v kamri še skrinja in nenavadno majhna okrogla hodulca. V podolgovatem peharju na skrinji je ohranjena doma izdelana igrača iz lesa z glavo baročnega angela in pomanjšani violini podoben glasbeni instrument. To dokazuje, da umetniško izražanje stanovalcem ni bilo tuje, oziroma da so čutili potrebo po tem. Nekaj posebnega so tudi majhna lesena kopita, po katerih je čevljar lahko izdelal čevlje za otroke, in sicer za obe nogi po istem kopitu.
Izjemno zanimiva je velika črna kuhinja s tremi kurišči in kotlom za pripravo hrane za živino. Na odprtih ognjiščih so kuhali hrano za ljudi, pri čemer so si pomagali s "ciganom" za kotel, s katerim se je dalo jed zelo enostavno odmakniti od ognja, če je bil le-ta premočan. Takoj za vhodom v kuhinjo je kurišče za peč, s katero so ogrevali hišo. Pri tem so morali biti skrajno previdni, da jim premočan ogenj ni ušel v kuhinjo in zažgal saj. Za pokrivanje vhoda v peč so uporabljali železni zareznik. Pod stropom so sušili meso, na glistah pa tudi kaj drugega npr. drva ali šibje za košare. Med množico kuhinjskega orodja in posodja velja omeniti odcejalnik, bodisi v obliki križa, ali v obliki srca, če je bila ljubezen do žene zelo velika. Z njim so iz kotla pobirali in odcejali jedi.
Iz veže se pride tudi v kamro za preužitkarje in v klet za spravilo repe, zelja, korenja in krompirja. Kamra je "slovela" kot najbolj mrzel prostor v hiši (severna stran), res pa je, da jo je bilo mogoče tudi ogrevati in to iz svinjskega ognjišča.
Tlorisna razporeditev prostorov se v preprostejši izvedbi ponovi tudi v podstrešju, kamor se pride po stopnicah iz veže. V številnih skrinjah so hranili oblačila in osebne predmete, v dveh dolgih skrinjah pa žito. V posebno trdno in tesno grajeni leseni kašči iz leta 1794 so hranili živila, meso, mast in moko. Na podstrehi je shranjenega tudi veliko poljedeljskega in gozdarskega orodja, sani, oprema za konje, doma spletenih košar in košev, v enem prostoru je zbranih več postelj, poseben prostor pa je bil namenjen tudi za otavo.
Zunanjost hiše je ostala skoraj nespremenjena. Vhod je zidan, polkrožen, vrata so lesena in enokrilna. Pročelje hiše krasita že precej obledeli freski Višarske Marije in Križanega z Marijama. Po teh freskah so romarji vedeli, da v hiši lahko dobijo tudi kaj za pod zob in če je treba lahko tudi prespijo. Streha hiše je dvokapna z obojestranskima čopoma, s skodlami kot kritino, kot se za ta del Gorenjske tudi spodobi. Pred "hišno kamro" je manjši ograjen vrt s pušpanovim grmom.
Gospodarsko poslopje
Gospodarsko poslopje je nadstropna stavba z delno zidanim, delno lesenim pročeljem in z lesenim nadstropjem, ki je pokrito z dvokapno streho s čopoma na konceh. V štirih ločenih prostorih v pritličju si po vrsti sledijo goveji, ovčji in kozji hlev ter listnjak in v vsakega od teh prostorov je vhod z južne, dvoriščne strani. V nadstropju je nad listnjakom "pod" za mlatenje in otepanje žita, nad hlevi pa je bil osrednji velik senik. Na zahodni strani je delno kamnit, delno lesen most za dovoz voz na senik.
Obnovljeno gospodarsko poslopje funkcionira kot muzej in razstavni prostor obenem. Predstavljeno je kmečko orodje in vozovi, pa tudi sam Triglavski narodni park. V času našega obiska je v razstavnem prostoru svoje slike na ogled postavila slikarka Avgusta Šenk z motivi narave v različnih letnih časih, objekte in njihovo notranjost, tihožitja in cvetje. Na isti dan kot otvoritev likovne razstave se je zgodila tudi gledališka predstava Razvalina življenja v izvedbi Kulturnega društva Triglav Trenta. Pocarjeva domačija je poznana tudi v širšem evropskem prostoru – postala je že del evropske kulturne dediščine, saj sicer ne bi dobila nagrade EU za kulturno dediščino Europa nostra award.
Povzeto po reviji Moja Slovenija