Vsebina:
O mlinih na Muri je bilo nekaj malega rečeno že v prejšnji številki naše revije, in sicer v prispevku z naslovom Ob bistrem potoku je mlin, v katerem smo predstavili Robačnekov mlin v Begunjah na Gorenjskem. Tokrat se s temo o mlinih vračamo k reki Muri, saj bi bilo res narobe, če pri tej temi ne bi nekaj več povedali o mlinih na Muri. Omenjeno je že bilo, da je pred drugo svetovno vojno na slovenskem delu Mure “ropotalo” kar 94 mlinov in še nekaj desetletij nazaj je delovalo več kot 40 plavajočih mlinov, ki so energijo za mletje pridobivali iz reke in jo preko vodnih koles prenašali na mlevne dele mlina. Do današnjega dne se je število mlinov na Muri skrčilo na dva mlina, na Babičev mlin v Veržeju in na plavajoči mlin v Ižakovcih.
Verjetno pa ne bo nič narobe, če pred tem na kratko predstavimo samo reko Muro in deželo, ki je po tej reki dobila ime Pomurje.
Reka Mura
Mura je od svojega izvira v Nizkih Turah v Avstriji do izliva v Dravo pri Legradu na Hrvaškem dolga 444 km. V Sloveniji se alpska reka prelevi v nižinsko reko s širokim rečnim prostorom na obeh straneh rečnega toka. Številnih vijug, stranskih rokavov, zatokov, prodišč, poplavnih logov in mrtvic danes praktično ni več, saj je večji del reke speljan v stalno strugo.
Še naprej pa ostaja nedotaknjen naravni otok, ki ga je ustvarila Mura in ki so ga domačini poimenovali Otok ljubezni. Na tem otoku se vedno kaj dogaja in obiskovalci prihajajo iz cele Slovenije. Lahko se popeljejo tudi z brodom, ki je eden redkih še obstoječih povezav med levim in desnim bregom Mure. Posebej je v zvezi s tem otokom treba omeniti takoimenovane “Bürjaške dneve” – tradicionalno prireditev, ki se vsako leto, od leta 1991 naprej, odvija drugi teden v mesecu avgustu.
Ob Muri tudi še vedno najdemo številne rastlinske in živalske vrste, ki so drugod zaradi uničujočega vpliva človeka že povsem izginile. Med ljubitelji narave Mura velja za nekaj posebnega, mističnega in skoraj eksotičnega. Pravijo, “da je Mura taka reka, da se najprej hodi k njej, potlej pa se jo nosi s sabo”.
Nekaj podobnega je mogoče reči tudi za Pomurje kot celoto. Obiskovalcem iz drugih delov Slovenije se prikupi s svojo drugačnostjo, s svojimi posebnostmi, med katerimi so največja posebnost prav pomurski ljudje. Specifične kulturne in zgodovinske okoliščine so na ljudi v tem delu Slovenije vplivale tako, da so še danes nekaj posebnega v Sloveniji. Dovolj je, če samo pomislimo na prekmursko govorico. Najbrž je tudi zato nekdanji veleposlanik republike Avstrije v Sloveniji Valentin Inzko menil, da je Slovenija pravzaprav zvezna republika, tako kot sta npr. tudi Avstrija ali Nemčija. Obiskovalec tukaj lahko sreča že omenjene bürjaše, mlinarje, predice, tkalke, lončarje, pletarje, brodarje, kmetice, ljudske godce in pevce, lahko pa se poglobi tudi v neizčrpno zakladnico ljudskega izročila.
Kratek geografski oris Pomurja
Kot že samo ime pove, je Pomurje pokrajina ob reki Muri. Sestavljena je iz Prekmurja na levem bregu Mure in iz Prlekije na desnem bregu Mure. Prekmurje samo se naprej deli na jugozahodni ravninski del, imenovan Ravensko, na jugovzhodni del, imenovan Dolinsko in na severni gričevnati del, imenovan Goričko. V ravninskem delu se vrstijo obcestne ali gručaste vasi, za razgibani gričevnati del pa so značilne razložene vasi. Celotna pokrajina se od ostalih delov Slovenije razločuje tudi po svojem podnebju, ki ga klimatologi opredeljujejo kot panonsko podnebje.
Kot pišejo sami Pomurci vas v Pomurju očara petero čarovnij: osojna dežela, zlatoklasa polja, reka Mura, ki s svojo lepoto seka ravnice, obdane z griči, povsod pa ljudje, ki vam s srcem izrečejo dobrodošlico in izkažejo gostoljubnost ob domači “kupici vijna pa falati krüja.” In to navzlic težkim kriznim časom. Kot kaže primer tekstilnega podjetja Mura bo kriza še dolgo pustošila po Pomurju. Cvetoče središče Pomurja Murska Sobota bo s tem znova ob svoj zagon, saj bo ostalo brez zaposlitve in s tem dohodka veliko ljudi.
Veržej in Babičev mlin
Veržej je gručasto naselje s približno 1000 prebivalci. Leži na Murskem polju, na desnem bregu reke Mure, ob cesti Ljutomer – Križevci pri Ljutomeru – Murska Sobota. Novejši del se imenuje Osredek. Poleg kmetijstva (vzreja plemenske goveje živine) je razvita tudi obrt, večina prebivalstva pa je zaposlena v Ljutomeru in v bližnjih Križevcih. Tržne pravice je Veržej dobil že okoli leta 1340. Nekdanji strelski dvorec so kasneje razširili v grad, v katerega so se v 16. stoletju naselili srbski uskoki, ki so se borili proti Turkom. Uskoki so se sčasoma poslovenili, ostali pa so značilni priimki.
Župnijska cerkev sv. Mihaela se prvič omenja že v 16. stoletju. V Veržeju sta se rodila skladatelj Slavko Osterc (1895 – 1941) in zgodovinar dr. Fran Kovačič (1867 – 1939). Oba imata v kraju urejeni spominski sobi.
S turističnega zornega kota pa je v Vržeju najbolj znana turistična točka Babičev mlin. Pravzaprav ne samo v Veržeju, ampak tudi v Perlekiji in Pomurju kot celoti. Zaščiten je kot tehniški kulturni spomenik in predstavlja vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Največja posebnost tega mlina je zunanje vodno kolo, nameščeno na dveh čolnih. V zgradbi na kopnem je stroj za mletje, ki ga preko gradja poganja veliko leseno vodno kolo, pritrjeno na enem od dveh čolnov. Prenosni mehanizmi v zgradbi so ohranili vse značilnosti vodnih mlinov iz obdobja, v katerem so nastajali.
Babičevi so plavajoči mlin kupili leta 1912 od prejšnjih lastnikov Kolmaničev. Po požaru leta 1927 so zgradili nov mlin, ki se je od prejšnjega razlikoval po tem, da je mlinarska hišica zrasla na kopnem, na čolnih (kumpih) pa se je še naprej vrtelo pogonsko kolo. Kmalu po drugi svetovni vojni je narasla reka odnesla kumpe in mlinsko kolo in po 20 letih so bili Babičevi znova prisiljeni (z)graditi nov mlin. Z modernizacijo je mlin dobil elektriko, vodno kolo pa zvestega pomočnika – elektromotor. Sredi leta 1990 je Mura znova pokazala zobe in odtrgala vodno kolo in tako so imeli Babiči, tokrat Jožetov sin Mirč, znova priliko pokazati iz kakšnega testa so. V pičlih treh mesecih je Mura ponovno zavrtela lopate vodnega kolesa.
Ta mlin praviloma obiščejo vsi obiskovalci in izletniki iz drugih delov Slovenije in praviloma tudi kupijo različne vrste in različne količine moke. V času našega obiska so bili v mlinu kar trije avtobusi izletnikov in vrsta čakajočih na moko in druge produkte iz žit je bila zelo dolga. Lastnik Babičeve mlina, za razliko od mlina v Ižakovcih, v mlinu tudi stalno živi. Mlina ne zapusti niti ob takšnih poplavah, kakršne so bile letos, ko je do mlina mogoče samo s čolnom.
Plavajoči mlin v Ižakovcih
Po številu prebivalcev so Ižakovci nekoliko manjši od Veržeja, so pa prav tako gručasto naselje. Ležijo na zahodu Dolinskega, na levi strani reke Mure, ob obmurski cesti Krog – Srednja Bistrica. Glavna pridelka sta pšenica in koruza, razvita pa je tudi živinoreja. Kmetijsko gospodarstvo Rakičan ima pri zaselku Nemščaki eno največjih prašičjih farm v Sloveniji.
Iz Ižakovcev se v Krapje na Murskem polju pride z (novim) brodom, ki vozi čez Muro. Brod v Ižakovcih in brod v Melincih sta dva od skupaj treh brodov, ki še vozijo po reki Muri v Sloveniji. Brod sestavljata dva plitva čolna (kumpa), povezana s povezovalno in nosilno ploščadjo, na kateri je brodnikova utica. Ploščad z ograjo je pripeta na jekleno medobrežno vrv, po kateri teče škripec z obesno vrvjo. Preko reke se brod pomika s pomočjo rečnega toka.
Mlin v Ižakovcih je bil izdelan leta 1999 po izvirnih načrtih, ostalih po enem od nekdanjih mlinov ob Muri. Mlin je v celoti iz lesa. Skupaj z velikim mlinskim kolesom stoji na dveh čolnih. V prostorih mlina je posebna soba za mlinarja, ki v mlinu melje ajdovo, pšenično, pirino in koruzno moko.
Muzej mlinarstva Slovenije
O mlinih na Slovenskem bi bilo mogoče (in morda tudi treba) napisati še veliko prispevkov, vendar za to ni niti časa niti prostora. Da bi temo vseeno nekako zaokrožili, moramo na tem mestu omeniti, da je bil pred nekaj leti v Sloveniji ustanovljen tudi muzej mlinarstva, katerega osnovo predstavlja Ferležev mlin v Šibeniku pri Šentjurju.
Slikovito sotesko potoka Kozarice tvorita vznožji hribov Resevne na eni strani in Rifnika na drugi. Prvotna zasnova mlina na tej lokaciji je stara 300 let, sedanji Ferležov mlin pa ima dvestoletno tradicijo. Nekoč se je imenoval Mlin pod Pečjo in je bil največji mlin izmed vseh mlinov na tem potoku, kakor tudi v širši okolici. Nacionaliziran Ferležev mlin je obratoval vse do leta 1968, ko je tedanji režim zaradi nerentabilnosti mletje na tej lokaciji opustil. Po decionalizaciji je bil mlin vrnjen in sedanji lastnik je želel celoto ohraniti in jo prepustiti v muzejske namene. Leta 1998 je bil Ferležev mlin proglašen za tehniški kulturni spomenik.
V Ferleževem mlinu je ohranjena vsa tehnologija od preprostih mlinskih priprav do tehnologije mletja raznovrstnih žit, od tridesetih let prejšnjega stoletja do današnjega časa.
Posebna zanimivost je prikaz klesanja mlinskih kamnov v bližnjem skalovju. Prav na tem območju so delovale največje specializirane delavnice za izdelavo mlinskih kamnov v Sloveniji. Imenovane so bile “Mlinski pruh“. Ta obrt je bila zelo donosna in je prinašala dober zaslužek številnim izdelovalcem mlinskih kamnov.
