Ko je govora o mlinih najprej pomislimo na mline na reki Muri. Res bi bilo narobe, če o mlinih na tej reki ne bi povedali kaj več. Pred drugo svetovno vojno je na slovenskem delu Mure “ropotalo” kar 94 mlinov in še nekaj desetletij nazaj je delovalo več kot 40 plavajočih mlinov, ki so energijo za mletje pridobivali iz reke in jo preko vodnih koles prenašali na mlevne dele mlina. Do današnjega dne se je število mlinov na Muri skrčilo na dva mlina, na Babičev mlin v Veržeju in na plavajoči mlin v Ižakovcih. Verjetno pa ne bo nič narobe, če pred tem na kratko predstavimo samo reko Muro in deželo, ki je po tej reki dobila ime Pomurje.
Reka Mura
Mura je od svojega izvira v Nizkih Turah v Avstriji do izliva v Dravo pri Legradu na Hrvaškem dolga 444 km. V Sloveniji se alpska reka prelevi v nižinsko reko s širokim rečnim prostorom na obeh straneh rečnega toka. Številnih vijug, stranskih rokavov, zatokov, prodišč, poplavnih logov in mrtvic danes praktično ni več, saj je večji del reke speljan v stalno strugo.
Še naprej pa ostaja nedotaknjen naravni otok, ki ga je ustvarila Mura in ki so ga domačini poimenovali Otok ljubezni. Na tem otoku se vedno kaj dogaja, in obiskovalci prihajajo iz cele Slovenije. Lahko se popeljejo tudi z brodom, ki je eden redkih še obstoječih povezav med levim in desnim bregom Mure. Posebej je v zvezi s tem otokom treba omeniti tako imenovane “Bürjaške dneve” – tradicionalno prireditev, ki se vsako leto, od leta 1991 naprej, odvija drugi teden v mesecu avgustu. Ob Muri tudi še vedno najdemo številne rastlinske in živalske vrste, ki so drugod zaradi uničujočega vpliva človeka že povsem izginile. Med ljubitelji narave Mura velja za nekaj posebnega, mističnega in skoraj eksotičnega. Pravijo, “da je Mura taka reka, da se najprej hodi k njej, potlej pa se jo nosi s sabo”.
Nekaj podobnega je mogoče reči tudi za Pomurje kot celoto. Obiskovalcem iz drugih delov Slovenije se prikupi s svojo drugačnostjo, s svojimi posebnostmi, med katerimi so največja posebnost prav pomurski ljudje. Specifične kulturne in zgodovinske okoliščine so na ljudi v tem delu Slovenije vplivale tako, da so še danes nekaj posebnega v Sloveniji. Dovolj je, če samo pomislimo na prekmursko govorico. Najbrž je tudi zato nekdanji veleposlanik republike Avstrije v Sloveniji Valentin Inzko menil, da je Slovenija pravzaprav zvezna republika, tako kot sta npr. tudi Avstrija ali Nemčija. Obiskovalec tukaj lahko sreča že omenjene bürjaše, mlinarje, predice, tkalke, lončarje, pletarje, brodarje, kmetice, ljudske godce in pevce, lahko pa se poglobi tudi v neizčrpno zakladnico ljudskega izročila.
Kratek geografski oris Pomurja
Kot že samo ime pove, je Pomurje pokrajina ob reki Muri. Sestavljena je iz Prekmurja na levem bregu Mure in iz Prlekije na desnem bregu Mure. Prekmurje samo se naprej deli na jugozahodni ravninski del, imenovan Ravensko, na jugovzhodni del, imenovan Dolinsko in na severni gričevnati del, imenovan Goričko. V ravninskem delu se vrstijo obcestne ali gručaste vasi, za razgibani gričevnat del pa so značilne razložene vasi. Celotna pokrajina se od ostalih delov Slovenije razločuje tudi po svojem podnebju, ki ga klimatologi opredeljujejo kot panonsko podnebje.
Kot pišejo sami Pomurci vas v Pomurju očara petero čarovnij: osojna dežela, zlatoklasa polja, reka Mura, ki s svojo lepoto seka ravnice, obdane z griči, povsod pa ljudje, ki vam s srcem izrečejo dobrodošlico in izkažejo gostoljubnost ob domači “kupici vijna pa falati krüja.” In to navzlic težkim kriznim časom. Kot kaže primer tekstilnega podjetja Mura bo kriza še dolgo pustošila po Pomurju. Cvetoče središče Pomurja Murska Sobota je s tem znova ob svoj zagon, saj je ostalo brez zaposlitve in s tem dohodka veliko ljudi.
Veržej in Babičev mlin
Veržej je gručasto naselje s približno tisoč prebivalci. Leži na Murskem polju, na desnem bregu reke Mure, ob cesti Ljutomer – Križevci pri Ljutomeru – Murska Sobota. Novejši del se imenuje Osredek. Poleg kmetijstva (vzreja plemenske goveje živine) je razvita tudi obrt, večina prebivalstva pa je zaposlena v Ljutomeru in v bližnjih Križevcih. Tržne pravice je Veržej dobil že okoli leta 1340. Nekdanji strelski dvorec so kasneje razširili v grad, v katerega so se v 16. stoletju naselili srbski uskoki, ki so se borili proti Turkom. Uskoki so se sčasoma poslovenili, ostali pa so značilni priimki.
Župnijska cerkev sv. Mihaela se prvič omenja že v 16. stoletju. V Veržeju sta se rodila skladatelj Slavko Osterc (1895 – 1941) in zgodovinar dr. Fran Kovačič (1867 – 1939). Oba imata v kraju urejeni spominski sobi.
S turističnega zornega kota pa je v Vržeju najbolj znana turistična točka Babičev mlin. Pravzaprav ne samo v Veržeju, ampak tudi v Prlekiji in Pomurju kot celoti. Zaščiten je kot tehniški kulturni spomenik in predstavlja vez med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Največja posebnost tega mlina je zunanje vodno kolo, nameščeno na dveh čolnih. V zgradbi na kopnem je stroj za mletje, ki ga prek gradja poganja veliko leseno vodno kolo, pritrjeno na enem od dveh čolnov. Prenosni mehanizmi v zgradbi so ohranili vse značilnosti vodnih mlinov iz obdobja, v katerem so nastajali.
Babičevi so plavajoči mlin kupili leta 1912 od prejšnjih lastnikov Kolmaničev. Po požaru leta 1927 so zgradili nov mlin, ki se je od prejšnjega razlikoval po tem, da je mlinarska hišica zrasla na kopnem, na čolnih (kumpih) pa se je še naprej vrtelo pogonsko kolo. Kmalu po drugi svetovni vojni je narasla reka odnesla kumpe in mlinsko kolo in po 20 letih so bili Babičevi znova prisiljeni (z)graditi nov mlin. Z modernizacijo je mlin dobil elektriko, vodno kolo pa zvestega pomočnika – elektromotor. Sredi leta 1990 je Mura znova pokazala zobe in odtrgala vodno kolo in tako so imeli Babiči, tokrat Jožetov sin Mirč, znova priliko pokazati iz kakšnega testa so. V pičlih treh mesecih je Mura ponovno zavrtela lopate vodnega kolesa.
Ta mlin praviloma obiščejo vsi obiskovalci in izletniki iz drugih delov Slovenije in praviloma tudi kupijo različne vrste in različne količine moke. V času našega obiska so bili v mlinu kar trije avtobusi izletnikov in vrsta čakajočih na moko in druge produkte iz žit je bila zelo dolga. Lastnik Babičeve mlina, drugače kot lastnik mlina v Ižakovcih, v mlinu tudi stalno živi. Mlina ne zapusti niti ob takšnih poplavah, kakršne so bile leta 2009, ko je do mlina mogoče samo s čolnom.
Plavajoči mlin v Ižakovcih
Po številu prebivalcev so Ižakovci nekoliko manjši od Veržeja, so pa prav tako gručasto naselje. Ležijo na zahodu Dolinskega, na levi strani Mure, ob obmurski cesti Krog – Srednja Bistrica. Glavna pridelka sta pšenica in koruza, razvita pa je tudi živinoreja. Kmetijsko gospodarstvo Rakičan ima pri zaselku Nemščaki eno največjih prašičjih farm v Sloveniji.
Iz Ižakovcev se v Krapje na Murskem polju pride z (novim) brodom, ki vozi čez Muro. Brod v Ižakovcih in brod v Melincih sta dva od skupaj treh brodov, ki še vozijo po reki Muri v Sloveniji. Brod sestavljata dva plitva čolna (kumpa), povezana s povezovalno in nosilno ploščadjo, na kateri je brodnikova utica. Ploščad z ograjo je pripeta na jekleno medobrežno vrv, po kateri teče škripec z obesno vrvjo. Prek reke se brod pomika s pomočjo rečnega toka.
Mlin v Ižakovcih je bil izdelan leta 1999 po izvirnih načrtih, ostalih po enem od nekdanjih mlinov ob Muri. Mlin je v celoti iz lesa. Skupaj z velikim mlinskim kolesom stoji na dveh čolnih. V prostorih mlina je posebna soba za mlinarja, ki v mlinu melje ajdovo, pšenično, pirino in koruzno moko.
[wpgmza id=”5″ marker=”8″ zoom=”11″]