Vsebina:
Bazilika Marijinega vnebovzetja
Sveta gora je glavno romarsko središče škofije Koper.
Slovensko ozemlje ima več ‘svetih gora’, najodličnejša med vsemi je tista na 681 metrov visoki Skalnici nad Solkanom, od koder vidiš Jadransko morje in Furlansko nižino do Julijcev s Triglavom, čez Vipavsko dolino do notranjskega in istrskega hribovja. Prelepo svetogorsko okolje, kjer se duhovno staplja z naravno lepoto, je človeka že stoletja vabilo k sebi.
Zaradi svoje lege je bila verjetno že v antiki Skalnica pomembna strateška točka. Morda je bilo tu res pogansko svetišče, kot ugibajo nekateri. O cerkvi iz zgodnjega srednjega veka priča kamnita plošča, najdena ob gradnji leta 1541. Takrat so to vzeli kot še eno znamenje z neba, da morajo postaviti božjo hišo.
Začetki božjepotništva segajo v burne čase turških vpadov, reformacije, različnih Ijudskih verskih gibanj. Sredi vse te zmede se je leta 1539 med Ijudmi razširil glas o tem, da se je na Skalnici Mati božja prikazala pastirici Urški Ferligojevi iz Grgarja in ji naročila, naj ji tam zidajo novo cerkev in prosijo milosti. Ljudsko izročilo pravi, da je oblast Urško zaprla v ječo, ker so jo obdolžili laži in prevare. Trikrat so jo zaprli, a je bila vedno čudežno rešena. Končno so oblasti v Gorici popustile pred vse bolj jasno Ijudsko zahtevo in dovolile zidavo svetišča.
Že leto po začetku dogajanj na Skalnici so izprosili tudi dovoljenje oglejskega patriarha za zidanje cerkve. Namestnik goriškega glavarja Hieronim Attems je daroval svet na vrhu Skalnice. Zidati so začeli leta 1541. A ni šlo vedno lahko. Našli so se tudi nasprotniki. Kranjski deželni stanovi, ki so bili pod protestantskim vplivom, so se pritožili kralju Ferdinandu: “V zadnjem času se je osnovalo romarsko svetišče nad Solkanom v goriški pokneženi grofiji in tjakaj zahajajo množice vseh dežel in jezikov. Trdijo, da so tam spregledali slepi in ozdraveli kruljavi. Vse to pa je le malikovanje in zavajanje naivnežev. Bilo je že prepovedano, naj nihče tja ne roma in išče čudežev. A zaman! Zatorej naj se zaradi božje časti slična romanja prepovedo.” Tudi sam Primož Trubar je grmel s prižnice proti zidavi cerkve na Sveti gori.
Prva romarska cerkev je bila mogočna triladijska stavba, zidana v slogu med gotiko in renesanso, iz klesanega kamna in je lahko sprejela kar štiri do pet tisoč romarjev. Po pooblastilu patriarha Grimanija jo je posvetil 12. oktobra 1544 škof Egidij Falzetta iz Creole. Patriarh je zanjo daroval podobo, ki jo še danes vidimo v glavnem oltarju. Na njej je upodobljena Marija z Jezusom pred večerno pokrajino s prerokom Izaijem ter Janezom Krstnikom ob straneh. Njen avtor naj bi bil beneški slikar Jakob Palma starejši. Njena zgodba je burna kakor svetogorska zgodovina. Bila je večkrat begunka. Po drugi svetovni vojni se je po vseh peripetijah končno vrnila v svoje domovališče. Pred tem so jo v vatikanskih restavratorskih delavnicah prenesli s cipresovega lesa na platno. Zanimivo je, da je na Sveti gori pomembnejši kakor slika kraj sam, saj si je tega Marija izbrala za svoje češčenje. Marija je namreč Urški naročila: “Povej ljudem, naj mi tukaj postavijo hišo in prosijo milosti.”
Znan je napis nad vhodom v cerkev, ki pravi: Jaz pa stojim na gori kakor prej! To se je potrdilo tu gori že večkrat. Prve hude preizkušnje so prišle z Jožefom II., ko so morali Sveto goro zapustiti njeni skrbniki frančiškani (ti so prišli sem iz Bosne, ko so se umikali pred Turki), vse premoženje je bilo odpeljano, prodano ali pa uničeno, saj so morali celo streho razkriti. Že leta 1793 so svetišče obnovili in zopet zelo razkošno opremili. Takrat so tudi prvič zapisali nad vrata znani napis. Divjanje soške fronte je seglo tudi sem. Petega junija 1915 je treščila v cerkev prva italijanska granata, dvajset dni kasneje sta bila cerkev in samostan le še razvalina. Marijino podobo so rešili in je bila vse do 1921 v Ljubljani. Pod italijansko oblastjo so si Primorci vztrajno prizadevali za obnovo porušene cerkve, ki je bila zanje tudi narodni simbol. 26. avgusta 1928 je novo svetišče posvetil goriški nadškof.
Na Sveto goro romajo Slovenci, Italijani in Furlani. To je kraj, kjer si podajajo roko narodi, katerih preteklost ni bila vedno prijateljska. Marija vse povezuje.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Frančiškanski samostan
Skalniška 17
5102 Solkan-Nova Gorica
Dostop: z vozili do vrha, peš s Prevala.
Glavni shodi: Marijini prazniki, kronanca (3. nedelja po binkoštih).
[wpgmza id=”5″ marker=”170″ zoom=”11″]