Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Antona
Idrijo in njene prebivalce je 500 let zaznamovalo živo srebro, ki ga izkopavajo globoko v nedrih zemlje pod mestom. Z zapiranjem rudnika se zdaj končuje bogato obdobje, o katerem pričajo številni spomeniki pa tudi izročilo na bridke trenutke v rudniku. Zgovorne priče dogajanja so tudi cerkve, ki so jih rudarji postavili. Vera jim je namreč dajala tolažbo v takih dneh, kot je bila tista prva nesreča leta 1570. Ponesrečene rudarje so pokopali v grobnico danes porušene cerkve sv. Barbare. Verovali so tudi ob takih dneh, kakor je bil tisti god sv. Ahacija leta 1508. Takrat so odkrili bogato žilo živega srebra.
Rudarji so bili nenehno v smrtni nevarnosti. Ko so tako blizu doživljali mejo med časnim in večnim, življenjem in smrtjo, so še bolj čutitli božjo bližino. Zato so si v začetku 18. stoletja kar v jami izkopali in opremili kapelo Svete Trojice. Tu so se ustavljali pred delom in po njem. Molili so takole: “Obvaruj nas na priprošnjo prečiste device Marije, sv. Jožefa, sv. Barbare, sv. Ahacija… sv. Antona in vseh svetnikov nagle in neprevidene smrti in vse nesreče na duši in na telesu in daj, da po srečno dokončanem delu iz globine zemlje in nevarnosti vode in ognja, veseli in zdravi na svetlobo dneva in k svojim, ki jih tvoji očetovski skrbi izročimo, domov pridemo.” Kapelo so – le zakaj?! – leta 1957 zasuli.
Najbolj zgovoren spomenik vere rudarjev pa je še danes cerkev sv. Antona Padovanskega. S svojo lego vrh hriba, ki je tako lepo oblikovan, kakor da bi ga kdo umetno naredil, obvladuje mesto in okolico. Sredi 17. stoletja so si na mestu današnje cerkve rudarji postavili kapelo, kamor so prihajali po delu molit. Ko je to videl rudniški predstojnik baron Lichtenheimb, je sklenil na svoje stroške pozidati cerkev in poskrbeti za duhovnika, ki bo tu stalno služboval. Baron je prispeval denar, rudarji pa so s svojim delom pomagali, da je stavba hitro zrasla. Leta 1678 naj bi že stala. Zvonik so ji prizidali 27 let pozneje. Bogata oprema je dovolj zgovorna priča, kako je cerkev postala priljubljeno mesto romarjev. Se danes so glavni romarski shodi na godove obeh Antonov: puščavnika in Padovanskega, ter v nedeljo po malem šmarnu. Svoja romanja pa imajo tudi posamezne župnije, iz Nove Oselice, na primer, priromajo sem prvo nedeljo v juniju.
V postnem času pa našo pozornost pritegne križev pot v bližini sv. Antona. Rudarjem trpljenja ni manjkalo. Slabe delovne razmere, stalna nevarnost nesreč, bolezni, revščina… Nič čudnega, če so v Kristusovem trpljenju iskali tolažbo. V poletnih mesecih 1776 so postavili nasproti cerkve sv. Antona križev pot. Bog ve, koliko molitev je bilo dolga leta tu izrečenih… Idrijska Kalvarija pa je morala doživeti tudi svojo “kalvarijo”. V najhujših letih za verne po vojni je “neznanec” popolnoma razrezal slike in razbil, kar se je dalo. Razdejanje je bilo popolno. Ko je tedanji dekan Žagar to uničenje prijavil milici je dobil odgovor: “Kaj pa če niste kar vi nekoga podkupili, da je to storil?” Ponovno lepoto je dobila Kalvarija s slikami Tomaža Perka. Blagoslov pa 1. maja 1979, ko je sem poromal škof Jenko. Tragična smrt “neznanca” je sklenila kalvarijsko zgodbo. Danes se v postnem času ob kapelah zbirajo domačini in se tako včlenjujejo v dolgo verigo molilcev.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Idrija
Arkova ulica 1
5280 Idrija
Telefon: (05) 372 00 07
Dostop: z osebnim avtom do cerkve sv. Antona (iz središča mesta v smeri proti psihiatrični bolnišnici).
Glavni romarski shodi: 17. januar (sv. Anton, puščavnik), 13. junij (sv. Anton Padovanski), križev pot ob postnih nedeljah popoldne.
[wpgmza id=”5″ marker=”130″ zoom=”11″]