Za vsak narod so pomembni določeni kraji, v katere je ta vkoreninjen, da lahko kljubuje viharjem časa. To so bodisi območja zgodovinskih dogodkov ali pa kraji z bolj ali manj neprekinjeno naseljenostjo. Za nas Slovence – majhen narod so slednji še posebej pomembni, saj so se morali naši predniki za obstoj na prehodnem ozemlju prilagoditi s posebno preživetveno taktiko.
Eden izmed teh posebnih krajev je hrib Rifnik južno od Šentjurja pri Celju. Ni ga težko prepoznati: je stožčaste oblike z uravnavo na vrhu. Če pa še niste prepričani, da opazujete Rifnik, vas bodo dokočno prepričale ruševine gradu na severnem pobočju.
Izpostavljena lega hriba je naravno vabilo za preživljanje nevarnih obdobij, danes pa za izlet in razgledovanje. Arheološka raziskovanja dokazujejo, da so se ljudje v preteklosti temu vabilu tudi odzvali, tako da je z manjšimi prekinitvami v mirnih obdobjih Rifnik poseljen že vsaj šest tisoč let!
Arheologi so odkrili ostanke naselja iz bronaste dobe, rimskega in poznoantičnega obdobja, vse od zgodnjekrščanskega obdobja je bilo na vrhu tudi svetišče, kar še na poseben način poudarja poselitveni pomen Rifnika.
Arheološke ostaline so glavna vsebina lepo urejenega arheološkega parka, v rekonstruirani prazgodovinski hiši pa so na tablah razlage burne in zanimive zgodovine Rifnika. Te informacije oživljajo razkrite mrtve zidove, ki tako postajajo okno, skozi katerega gledamo v tisočletja lastne zgodovine.
Obsežen in čudovit razgled z Rifnika ima zame še poseben pomen, saj je v neposredni bližini hiša, v kateri je živel moj praded in bil rojen moj ded. Tu se me dotakne zgodovina po krvi. Občutki ob pogledu na razpadajočo bajto so mešanica želje, da bi pomagal fizično ohraniti družinski zgodovinski spomin, in 
sprejemanja dejstev časa, ki mojo dejavnost usmerja drugam (ali pa je to le samotolažba?). Nedvoumno pa vsaka podrobnost, ki se kaže izpod razkritega ometa, tesanih tramov ali slamnate strehe, sproža v meni vrsto misli in vprašanj, od katerih izstopa eno samo: kakšna je bila vrsta (naključnih?) dogodkov, da stojim na tem mestu. Kaj bi bilo, če moj stari oče ne bi proti volji svojih staršev zapustil kmetije, ne spoznal Herme, ne šel v Trst in Bitolo, ne sprejel v življenje mojega očeta, najmlajšega od osmih otrok. In moj oče ne bi kot mladenič po končani svetovni vojni zablodil v Ljubljano, v dolini Vrat spoznal mojo mamo, in 
ne bi v zapletenih časih sprejela novega življenja. Dovolj bi bilo, da enega od teh in mnogo drugih dogodkov ne bi bilo, pa ne bi mogel takole razmišljati. Ni statistike, ki bi mogla te verjetnosti napovedati ali razložiti. In ko onemi znanost, spregovori Bog, ki je vsakega od nas poklical v življenje. Vodi nas po poti, ki je ne moremo razumeti, le zaupati moramo, da nas vodi v našo korist.
Tako smo popotniki v neskončno prepleteni verigi dogodkov, v kateri smo drug drugemu dar. Kot darovalci in prejemniki. Največji dar je dar življenja, ker ga daje Stvarnik. Vse ostalo zbledi ob siju božje ustvarjalnosti. Kljub temu smo jo zmožni ob blišču udobja spregledati in podceniti. Zaradi naše trdosrčnosti je Bog iz večnosti sestopil v naš čas, se rodil v preprostosti hleva in za nas daroval svoje življenje. In mi smo ob takšnem daru še vedno ravnodušni? Še več, ob božji velikodušnosti smo ozkosrčni do najbližnjih, ko zgubljamo čut za svetost daru življenja, v katerega smo potopljeni.
Dostop:
Iz Šentjurja pri Celju gremo čez železniško progo proti Jakobu pri Šentjurju (smer proti Laškemu), ob vznožju Rifnika zavijemo levo na Cesto na grad. Ko se cesta konča, nadaljujemo po kolovozu na vrh hriba. Druga možnost je, da se od Nove vasi vzpnemo do ruševin gradu in od tam na vrh.
