Vsebina:
Po prvem mesecu slovenskega predsedovanja Svetu Evrope lahko rečemo, da smo že krepko zadihali z Evropo. Pomembni sestanki na ministrski, ali kakšni drugi ravni se vrstijo iz dneva v dan, bodisi pri nas na Brdu ali v Ljubljani, bodisi v Bruslju ali v Strassburgu. Navadni državljani to občutimo na svoji koži po zastojih na cestah, medtem ko nas poročila o srečanjih, na katerih naši funkcionarji nastopajo kot prvi med enakimi, prav nič ne motijo. Upati je, da to svojo vlogo uspešno igrajo in da jo bodo uspešno odigrali do konca našega mandata.
In kot, da to še ni dovolj , nas sredi številnih obveznosti in dogodkov obišče še generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun, prvi sekretar OZN, ki je kdaj koli obiskal Slovenijo, odkar je samostojna država. Razlogov za tako visok obisk v času, ko Slovenija predseduje EU je seveda več; med njimi je na zelo visokem ali morda celo na prvem mestu vprašanje Kosova, ki ni samo žgoč problem EU, marveč tudi OZN. Pri tem pa ne EU ne svetovna organizacija ne skrivata, da prav od Slovenije pričakujeta rešitev tega balkanskega vozla, češ, da Slovenci najbolje poznamo ta prostor in ljudi v njem. Glede na težavnost te situacije si človek ne more kaj, da se ne bi spomnil na Aleksandra Velikega in na to, kako je le-ta razvozljal gordijski vozel.
Iskanje novega ravnotežja v slovenski družbi
Skoraj prav toliko, ali še bolj intenzivno kot dogodki povezani s predsedovanjem EU so nas zaposlovali tudi dogodki, ki jih je "proizvedla" domača ekonomsko – politična scena. V mislih imamo predvsem številne grožnje s stavko od javnega sektorja in avtoprevoznikov, do zasebnega sektorja in pristaniških delavcev v Luki Koper. K sreči je vse skupaj ostalo le pri grožnjah – gromozanski stavkovni val se je čudežno umiril še predno je dosegel obalo, kot da je vmes posegla neka višja sila.
Ob tem se zastavlja vprašanje, ali so bile stavkovne zahteve sploh resno mišljene, ali pa je bila modrost sindikalistov na eni strani ter vlade in delodajalcev na drugi res tako velika, da so stavke izgubile svoj naboj in smisel. Zadovoljni so bili pravzaprav eni in drugi in skupaj z njimi smo lahko zadovoljni tudi vsi ostali.
Rane, ki jih je pustila galopirajoča inflacija so vsaj začasno zaceljene in upati je, da doseženi kompromisi ne bodo ogrozili nadaljnega gospodarskega razvoja. Predstavnik delodajalcev na pogajanjih Samo Hribar Milič je prepričan, da si Slovenija preprosto ne more in ne sme privoščiti reševanja nakopičenih problemov s stavkami. Prav pa imajo tudi sindikati, ko pravijo, da vseh negativnih posledic zaradi inflacije ne moremo in ne smemo preložiti na ramena zaposlenih, bodisi v gospodarstvu, bodisi v javnem sektorju. Še posebej zato ne, ker visoka gospodarska rast ne samo da omogoča, ampak tudi zahteva razumen dvig plač, še posebej najnižjih.
Vlada se je v izboljšanje socialnega položaja najbolj ogroženih slojev vključila s tem, da je za upokojence z najnižjimi pokojninami predvidela varstveni dodatek; za družine z otroci je predlagala povišanje otroškega dodatka (za 8,4 odstotka); za zaposlene z najnižjimi plačami pa je predlagala povečanje neobdavčenenega dela dohodnine, kar naj bi kot izboljšanje socialnega položaja občutilo več kot 200.000 zaposlenih. Zaradi povečanih izdatkov za naštete socialne transferje je predvidela rebalans proračuna, pri čemer bo največji izpad proračunskih sredstev doletel ministrstvo za obrambo (za nekaj več kot 30 milijonov evrov).
Trenutno stanje v slovenski družbi je Bernard Brščič v Delu orisal kot "pohod socialne demagogije". Ironično ugotavlja, da imajo na populistični retoriki socialne države temelječi politični programi v naših razmerah svetlo prihodnost. Pri tem pa se pozablja, da način razdelitve še kako vpliva na proizvodnjo.
Izgledi za bližnjo prihodnost
Izgledi za bližnjo prihodnost so še vedno dokaj ugodni. Najhujša ekonomska bolezen, s katero se že dalj časa sooča Slovenija še naprej ostaja inflacija. Pri zdravljenju te bolezni moramo sodelovati vsi, najprej pa seveda najbolj odgovorni. Polemika v zvezi z inflacijo se še kar naprej nadaljuje. K znanim vzrokom je predsednik vlade Janez Janša dodal še enega, in sicer zadolževanje prevzemnikov firm pri slovenskih bankah. Menda je to zadolževanje doseglo že številko 700 milijonov evrov. Sicer pa so se v dosedanji polemiki izkristalizirali naslednji glavni vzroki inflacije: nenavadno visoka gospodarska rast, proračunski primanjkljaj, podražitve surovin na svetovnih trgih, toga sestava trga, izguba monetarne suverenosti in pa zatiskanje oči pred problemom. Med temi vzroki vladi lahko pripišemo samo proračunski primanjkljaj.
Zaključnih poročil o gospodarskih tokovih v letu 2007 je do sedaj še zelo malo. Statistiki so nam doslej postregli z dvema in to zelo optimističnima podatkoma: rodnost v Sloveniji že četrto leto zapored raste. V letu 2007 se je rodilo skoraj 20.000 (19.850) novih prebivalcev Slovenije, kar je 784 več kot leta 2006. Takšna rodnost sicer še ne zagotavlja obnove prebivalstva, a smer je prava. Drugi ugoden podatek je podatek o številu turistov in številu prenočitev v lanskem letu. Gostov je bilo za 8 odstotkov več, prenočitev pa za 7 odstotkov več kot leta 2006. Če upoštevamo, da svetovni turizem raste s 5,1 odstotno stopnjo na leto, potem lahko ugotovimo, da v Sloveniji raste hitreje.
Evropski statistični urad (Eurostat) pa je objavil podatke o BDP na prebivalca za leto 2006. Slovenski BDP na prebivalca je tedaj znašal 88 odstotkov povprečja EU, s čimer se je Slovenija uvrstila na 16. mesto v razširjeni EU. Med novinkami je pred Slovenijo le Ciper z 92 odstotki, za njo pa so vse ostale novinke s Portugalsko vred. Kandidatka Hrvaška bi se z 52 odstotki uvrstila samo pred Romunijo in Bolgarijo. Tudi po strukturi dodane vrednosti se Slovenija približuje zahodnoevropskim državam. Zaostajamo pri izdatkih za zaposlene in pri produktivnosti.
Kar zadeva blagovni primanjkljaj pa tako Slovenija kot celotna EU tičita globoko v rdečih številkah. V 11 mesecih lanskega leta je ta primanjkljaj dosegel že 1,72 milijarde evrov, kar je 32,6 odstotka več kot ga je bilo po enako začasnih podatkih v 11 mesečju 2006. V novembru je Slovenija izvozila za 1735 milijonov evrov blaga (10,3 odstotka več kot novembra 2006), uvozila pa za 1933 milijonov evrov ali za 6,9 odstotka več. Primanjkljaj je potemtakem znašal 198 milijonov evrov.
V oktobru je bila znova zabeležena hitrejša rast industrijske proizvodnje. V primerjavi z oktobrom 2006 je bila celo 12,8 odstotna. V 10 mesecih je realna rast proizvodnje dosegla 9,5 odstotka in zelo verjetno bo tudi ob koncu leta višja kot je bila v konjunkturno zelo ugodnem letu 2000. Rast proizvodnje so poganjale tehnološko zahtevnejše panoge, zaposlovanje pa srednje nizko tehnološko zahtevne panoge.