Vsebina:
Podružnična cerkev sv. Trojice
Kdor se pelje po cesti iz Vojnika do Slovenskih Konjic in se ustavi pred Frankolovim (kraj je dobil to nenavadno ime po kmetu Franklu, ki je imel tu posestvo v začetku 18. stoletja), že od daleč opazi cerkev z dvema zvonikoma. Frankolovo je postalo znano po dogodku iz druge svetovne vojne, ko je nemški okupator v tem kraju obesil 99 talcev. Na hribu za župnijsko cerkvijo sv. Jožefa je na lepi razgledni točki cerkev Svete Trojice.
Cerkev stoji na hribovitem slemenu med potokoma Jesenico in Briškim potokom. Pot k cerkvi se odcepi v Frankolovem le nekaj metrov naprej od župnijske cerkve in pelje ob Jesenici do križpotja, kjer nas smernik opozarja na božjepotno cerkev. Tisti, ki imajo namen iti z avtobusom, bodo morali naprej peš, oni z avtomobili pa se lahko pripeljejo prav do cerkve, četudi je po stari romarski navadi prava božja pot le tista, kamor se pride peš…
Božja pot pri Sveti Trojici na Gojki ni stara. Nastala je šele sredi preteklega stoletja. Njeni začetki pa segajo v hude čase, ko so po Slovenskem strašile Napoleonove vojske in podobne nadloge. Ko je leta 1814 razpadla Ilirija, so francoski vojaki počeli vsakovrstna grozodejstva pri umikanju iz naših krajev. Nikogar ni bilo, ki bi ubranil Ijudi pred nasiljem in ropanjem. Prav razbojniško so se ti vojaki znašali nad cerkvami. Tudi v Frankolovem je bilo tako. Napoleonovi vojaki so oplenili župnišče in cerkev. Ko je župnikova gospodinja opazila, da vojaki razdirajo nabiralnik v kamnitem stebru zunaj pri glavnih cerkvenih vratih, je pohitela v cerkev, vzela iz tabernaklja monštranco, ciborij z Najsvetejšim in kelih, vse to zavila v velik predpasnik in skrivaj odnesla za župnišče. Tam je shranila vse skupaj na njivi v kopi požete pšenice. Tako so se takrat izognili najhujšega. Toda frankolovska cerkev in župnišče nista bila dovolj varna. Stala sta ob stari državni cesti, po kateri so se vedno znova valile različne tudi nevarne skupine ljudi, ki bi lahko cerkev okradle. Že takrat so mislili na to, da bi postavili cerkev na kraju, ki bi bil bolj oddaljen od prometne ceste, in tam hranili Najsvetejše. Povod za gradnjo nove cerkve je prišel po dvajsetih letih.
Kmet Jakob Medvedje v letih 1837do 1839 vztrajno trdil, da vidi v različnih letnih časih ponoči na Gojki v vrhovih smrek bleščečo svetlobo in v tej podobo Svete Trojice ter Marijo, ki kleči pred njo. To njegovo pripovedovanje je bilo sprva deležno posmeha in nasprotovanja. Ker pa je le vztrajal in tudi po treh letih ni nehal pripovedovati, so mu Ijudje začeli verjeti. O tem je slišal tudi domači rezbar Jožef Brenko iz Loke pri Frankolovem. Jakob Medved mu je naročil, naj izrezlja podobo Svete Trojice. Obesil jo je na smreko na vrhu Gojke. Vedno več ljudi je prihajalo molit pred njo, celo tujci so želeli počastiti Sveto Trojico. Tudi takratni župnik Janez Horvat je bil naklonjen zamisli o gradnji cerkvice, saj je iz pripovedovanja Ijudi vedel za hude reči, ki so se godile v Frankolovem pred njegovim prihodom, in tudi za željo, da bi sezidali cerkev, ki bi stala proč od državne ceste. Jožef Brenko je v dogovoru z domačini naredil načrt za cerkev in leta 1841 so pričeli zidati prezbiterij in zakristijo. S pomočjo dobrotnikov iz domače in sosednjih župnij je delo napredovalo. Pravijo, da je živina z lahkoto vlekla težke vozove s kamenjem in peskom v strmi hrib. Leta 1848 so dozidali ladjo, čez štiri leta pa še oba zvonika, ki dajeta danes zunanjščini baročno podobo. Petdeset let pozneje, leta 1893, je bila cerkev posvečena.
Cerkev ima v notranjščini preprosto rezbarsko opremo, delo domačina Brenka. Posebno lepoto ji dajejo freske Jakoba Brolla, furlanskega slikarja, ki je s freskami včasih bolj, drugič manj posrečeno okrasil marsikatero štajersko cerkev. V prezbiteriju cerkve na Gojki mu je delo dobro uspelo. Kot pove napis v prezbiteriju nad vrati v zakristijo, je to delo opravil leta 1868.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Frankolovo
Frankolovo 6
3213 Frankolovo
Telefon: (03) 577 47 43
Dostop: z avtom do cerkve ali peš.
Glavni shodi: praznik Sv. Trojice, porciunkulska nedelja (prva v avgustu), jesenska kvatrna nedelja.