Vsebina:
Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja
Med najbolj prehodnimi kraji na Slovenskem so gotovo tisti na Postojnskem. Geografi in zgodovinarji so to področje imenovali kar Postojnska vrata. Zaradi lahke prehodnosti iz notranje Slovenije k Reškemu in Tržaškemu zalivu so tod že v davnini potovala in se selila razna ljudstva. V kraških jamah so našli sledove ledenodobnega človeka, iz predrimskih časov so se ohranila gradišča, Rimljani pa so med drugim zapustili sledove cest. V teh krajih so se po sodbi zgodovinarjev najdlje ohranili kosezi, kmetje svobodnjaki, plemenski voditelji Slovencev. O burnih srednjeveških časih pričajo gradovi, najlepši med njimi je Predjamski grad. Ljudsko izročilo še vedno pripoveduje o turških vpadih in Napoleonovi vojski. Svež in boleč je spomin na italijansko zasedbo po prvi in nemško nasilje v drugi svetovni vojni.
Hudi časi, vojske in druge stiske so dali pečat vernosti prebivalcev. Številne cerkve govorijo o njej. Najstarejša med njimi je v Slavini. V preteklosti pa tudi danes ji rečejo kar Marija na jezeru. Vse Postojnsko in Pivško je sodilo pod to staro prafarno središče. Tu je stala cerkev že v devetem stoletju. Pripovedka o nastanku slavinske cerkve govori o pobožni vdovi, ki je živela v gradu na griču Taboru. Ob večerih je večkrat videla na jezeru pod gradom nenavadno svetlobo in premikajočo se luč. Zaobljubila se je: če se jezero posuši, bo na tistem mestu sezidala cerkev. Jezero je usahnilo, graščakinja pa je držala obljubo in postavila kapelo Mariji v čast. Sem so prihajali molit Ijudje iz vseh krajev. O dogodku poje tudi pesem: “V davnih letih si izbrala dom na jezeru pri nas. In naš rod si varovala, Mati Slavinska vsak čas.”
Kraški svet s ponikalnicami, presihajočimi jezeri in poplavami je res lahko dal ime župnijskemu središču v Slavini. Tudi Valvasor omenja cerkev Marije na jezeru in potem pohvalno pravi: “Slavina je velika in lepa vas.” Res je njena lega v kotlini, obdani z okoliškimi griči, izjemna. Cerkev stoji na vzvišenem kraju in s svojim visokim zvonikom obvladuje ves kraj. Pri Valvasorju tudi zvemo, da so leta 1522 v Slavino prihrumeli Turki. Zgodilo se je na cvetno nedeljo, zato so v cerkvi našli veliko Ijudi. Prijeli so župnika in ga odvedli iz cerkve. Ukazali so mu, naj zapove Ijudem, naj se odpovejo svoji veri. Ker se je upiral, so ga umorili. Za njim pa tudi mnoge druge. Še več pa so jih odvedli v sužnost. Kot pravijo poročila, so to cvetno nedeljo Turki presenetili božje Ijudstvo kar v treh cerkvah v okolici in odpeljali v sužnost šest tisoč Ijudi. Ta dogodek v Slavini je uporabil pisatelj, po sodbah raziskovalcev je bil to domačin Davorin Bole, in sredi prejšnjega stoletja napisal zanimiv roman z naslovom Dragojila.
Današnja cerkev je posvečena Marijinemu vnebovzetju. Svojo podobo je dobila leta 1636, ko je župnik Mohorič, kakor pove napis na vhodnih vratih, prizidal dve stranski ladji. Leta 1811 so jo podaljšali do zvonika, ki je prej stal samostojno. Ker je leta 1785 vanj treščilo, so ga znižali, kasneje pa še predelali streho. V notranjščini pritegne našo pozornost prezbiterij z lepim renesančnim oltarjem in sliko Vnebovzete, delo Mateja Langusa. Freske, ki krase prezbiterij, je naslikal leta 1888 Simon Ogrin. Upodobil je skrivnosti rožnega venca. Prva na levi pa prikazuje začetek zaobljubljenega praznika slavinske župnije in okolice. V letu 1855 se je v teh krajih razširila kolera. V kratkem času je pomorila 345 Ijudi. Preplašeni Ijudje si niso znali pomagati. V stiski so se obrnili na svojo zavetnico Marijo in se zaobljubili praznovati vsako leto spomin Marije Snežne, če Marija odvrne strašno šibo kolere. Po tej zaobljubi se tudi zdaj vsako leto zbere največ domačinov in romarjev prav okrog godu Marije Snežne.
Preden se poslovimo s tega starodavnega svetega kraja, se moramo ustaviti še v stranski ladji pri oltarju Svete Trojice. V njem je namreč čudovita marmorna skupina Marijinega kronanja, ki je po sodbi umetnostnih strokovnjakov delo ljubljanskega kiparja Francesca Robba in največji umetnostni zaklad slavinske cerkve. To umetniško delo so prinesli sem iz razpadajoče podružne cerkve Svete Trojice na Lonici fantje, ki so se skrivali pred vojaško suknjo v času Napoleonovih vojska.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Župnija Slavina
Slavina 53
6258 Prestranek
Telefon: (05) 754 20 09
Dostop: z vozili do cerkve.
[wpgmza id=”5″ marker=”126″ zoom=”11″]