Vsebina:
Župnijska cerkev sv. Lucije
Na nadmorski višini 820 do 900 metrov se v dolgi vrsti in gručah pod pečevnatim bregom Jelovice, ki ima na tem kraju ime Dražgoška gora, raztezajo Dražgoše. Nekoč so pravili tej gori tudi Železna gora po rudnih jamah, kjer so kopali bobovec, ki so ga spodaj v Železnikih nato talili za potrebe tamkajšnjih fužinarjev. Na strmih prisojnih pobočjih tukajšnjega sveta, kjer vsaka ped zemlje zahteva veliko več truda in skrbnega obdelovanja kakor na ravnem, vztrajajo ljudje že dolga stoletja. Kdaj so se prvič za stalno naselili ljudje, ni znano. Ozemlje svojega gospostva, ki je bilo v zgodnjem srednjem veku redko poseljeno, so freisinški škofje naseljevali s priseljenci z Nemškega, svet okrog Železnikov pa so dali furlanskim fužinarjem. Tako so se slovenski naseljenci tod močno pomešali z nemškimi in s furlanskimi. Vse to je oblikovalo človeško naravo in vero tukajšnjih ljudi. Prvotno so ti kraji sodili v starološko, kasneje pa v selško župnijo. Končno je bil v času Marije Terezije leta 1756 pri cerkvi sv. Lucije v Dražgošah ustanovljen vikariat. Ta je leta 1876 postal samostojna župnija.
Številni dokumenti in pričevanja iz preteklosti Dražgoš so se v viharnih letih druge svetovne vojne za vedno izgubili ali bili uničeni. Kot je znano, je bila prvotna dražgoška cerkev postavljena leta 1642 pod pečevjem nad vasjo. Okrog nje je bilo pokopališče. Po svojih merah, dolga je bila 26 metrov in široka 10 ter visoka prav toliko, pa je bila značilna predstavnica vaške cerkve, zgrajene v času, ko je renesansa pri nas prehajala v barok. V njej so bili štirje oltarji “zlatega tipa”. Te oltarje danes lahko vidimo v grajski kapeli v Škofji Loki, kjer jih razstavljajo kot “odličen primer rezbarske umetnosti 17. stoletja.” Dražgoše je namreč za vedno zaznamovalo leto 1942. Od 9. do 11. januarja so Nemci napadli partizane, ki so se tu zadrževali. Ko so se partizani umaknili, so se Nemci znesli nad nedolžnim prebivalstvom. Zažgali so hiše, postrelili in zažgali veliko domačinov, otroke in žene pa odgnali. V naslednjih tednih so razstrelili zidovje hiš, župnišča in cerkve.
Kljub uničenju vasi in množici žrtev pa so Dražgošani vztrajali. Proti koncu vojne so že dosegli, da so začeli z obnovo hiš in zaselkov. Še bolj po letu 1945. Zrasle so barake, med njimi tudi tista za cerkev. Z vračanjem življenja v požgane Dražgoše je rasla tudi želja po obnovi cerkve. 13. junija leta 1945 so imeli prvo mašo na ruševinah cerkve. Nato pa so Dražgošani začeli pravi križev pot v boju za gradnjo nove cerkve. Številne birokratske ovire so s svojo neomajnostjo premagali in leta 1966 je bila po načrtu arh. Toneta Bitenca zgrajena nova cerkev. Postavili so jo nižje, kakor je stala stara. Dve leti kasneje jo je posvetil ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik. Veliko fresko, križev pot in barvna okna v njej je napravil slikar duhovnik Stane Kregar. Cerkev so Dražgošani zgradili ne le kot bogoslužni prostor, ampak tudi kot spomenik vsem pobitim Dražgošanom, zato je ob njej spominska plošča z imeni žrtev. Še vedno je ostala tudi romarska. Zato ima posebno častno mesto na veliki oltarni freski prav sv. Lucija, ki jo je slikar Kregar upodobil kot zavetnico preizkušanih, a globoko vernih prebivalcev teh krajev. Zgodovina, ki si podaja tukaj roko s pobožnostjo ljudi, je tisto, kar tudi danes privablja častilce sv. Lucije v Dražgoše.
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Ni župnišča, upravlja se iz Železnikov:
Župnija Železniki
Trnje 23
4228 Železniki
Telefon: (04) 510 21 02
Dostop: z avtom do cerkve.
Glavni shod: god sv. Lucije (13. decembm).
[wpgmza id=”5″ marker=”214″ zoom=”11″]