Zadnjič sem vam opisal, kako smo plezali na Malo Mojstrovko . To je gora, ki se nahaja desno z Vršiča, če pridemo iz kranskogorske smeri. Danes pa vam bom povedal, kako je potekal vzpon na goro na levi strani, na Prisank (Prisojnik).
Že ko se peljemo skozi Kranjsko goro in mimo jezera Jasna (kolega Rockos ga je včeraj lepo opisal), Prisank pred sabo zagledamo kot velikansko goro z luknjico nekje na desni strani pod vrhom – Prednje okno. No, takrat, ko sva šla gor midva z očetom, ga nisva videla, saj je bil popolnoma zavit v meglo, tako kot tudi ostali okoliški hribi.
Pomagal ni niti vzpon na Vršič, še vedno je bilo vse v megli. Tako sva potem sedela v Poštarskem domu, pila čaj in premlevala, ali bi šla naprej ali ne. In sva šla. K sreči.
Markirana pot naju je najprej vodila nekaj nižje, da sva prišla pod steno. Od tam pa je šla pot le navzgor. Po kakšen pol ure hoje sva prišla na mejo megle in pod nama se je odprl krasen pogled na megleno morje, zgoraj pa je bilo nebo kristalno jasno. Sonce .
Sama pot je bila zelo zahtevna, precej je bilo plezanja in prav res je bilo na nekem mestu potrebno, tako kot je pisalo v gorskem vodniku, sneti nahrbtnik in ga vleči za sabo, tako ozek je prehod. Spomnim se tudi prave lestve iz klinov in občutka, da je stena na tistem mestu celo nekoliko previsna. Prav zanimivo.
Sledil je še prehod skozi Okno. Tista mala luknjica, ki jo gledamo s ceste na Vršič, je od blizu precej večja, nekako v velikosti hiše. Potem pa le še po grebenu do vrha. Če bi imela več časa, bi šla še na soseda, na Razor.Tako pa mi je ta ostal za naslednjič.
Vračala sva se po južni, trentarski strani in na koncu sva bila oba zadovoljna, da sva se klub megli, vendarle odločila za vzpon.