Najprej se na svojem prvem izviru pod Snežnikom imenuje Trbuhovica, potem Obrh, pa Stržen, Rak, Pivka, Unica, vse dokler v Močilniku pri Vrhniki, po dolgi poti po kraškem podzemlju, ne privre na svetlo kot Ljubljanica. Po dobrih štiridesetih kilometrih počasnega spusta, z manj kot metrom padca čez Ljubljansko barje, se pri Podgradu pri Zalogu pridruži Savi. Njeno naravno okljukasto pot so najprej spremenili Rimljani, ki so potrebovali hitrejšo prometno povezavo od Podpeškega kamnoloma do gradbišč Emone.Najbolj pa so njeno podobo, s tem pa tudi celotno barje, spremenili v času velikih osuševalnih del, predvsem z graditvijo Gruberjevega kanala (1772-1780) med Grajskim hribom in Golovcem ter regulacijo struge skozi Ljubljano. Ljubljanica je bila pomembna prometnica vse do dokončanja cestne, kasneje pa še železniške povezave med Dunajem in Trstom. V svoji zgodovini pa je bila še veliko več. Izjemne votivne najdbe predmetov iz najrazličnejših zgodovinskih obdobij v njeni strugi dajejo slutiti, da je imela tudi obredni pomen.
