Vsebina:
Podružnična cerkev Matere božje
Med koroškimi cerkvami, kjer še vedno po slovensko molijo, je Lisna gora v župniji Št. Peter na Vašinjah pri Velikovcu. Ta župnija obsega skoraj dvajset vasic in zaselkov med Velikovcem, Rudo, Grebinjem in Dravo. Poleg Vašinj, z gozdom poraščenega hriba, ki je dal župniji krajevno oznako, je še drug hrib, ki je prav tako pomemben, to je Lisna gora (nem. Liesnaberg). Njegov pomen je zrasel takrat, ko so ljudje začeli sem romati in so tu pozidali cerkev. Lisna gora je okrog 610 metrov visok hrib. Strmi bregovi, poraščeni z gozdom, se dvigajo nad okoliško ravnico, kjer se širijo njive in gozd. Prvič se Lisna gora omenja šele v prvi polovici 18. stoletja, dobi živahnih romanj.
Legendarna zgodba o nastanku božje poti na Lisni gori pripoveduje, da se je kmet Rižner iz Rinkol, južno od Drave, na sobotni zvečer z dvema hčerama vračal iz mlina na Dravi. Ko so zaradi težkega tovora počivali, so uzrli na drugi strani Drave nenavadno svetlobo. Vsa Lisna gora je bila obsijana, po njej pa so se vzpenjale dolge procesije. Ta nenavadni dogodek je naredil tak vtis na moža in njegovi hčeri, da so se takoj naslednje jutro po maši odpravili na vrh Lisne gore molit. Za prikazen s svetlobo so od Rižnerjevih izvedeli tudi mnogi drugi in so prihajali z njimi na goro. Najprej so postavili križ, kmalu zatem pa leseno kapelo (leta 1734). Sloves o uslišanjih in romarjih, ki so prihajali z vseh strani, je šel daleč naokrog. Ljudje so prinašali darove v zahvalo in s prošnjo, zato so se domačini odločili, da postavijo cerkev.
Današnjo velikost je cerkev dobila leta 1804, ko jo je 8. aprila posvetil lavantinski škof Leopold Maksimiljan Firmian. Pergamentna listina o tej posvetitvi je še sedaj obešena v prezbiteriju svetišča. Zvonik, ki stoji pred vhodom v cerkev, je bil dokončan nekaj let pozneje, leta 1818. Nanj so dali značilno baročno čebulasto streho; ta je leta 1971, ko je vanjo udarila strela, zgorela. Pri kasnejši obnovi so na zvonik dali preprosto piramidno streho, kakršna je še danes.
Lisnogorska cerkev ima tri oltarje. V glavnem, narejenem v desetletju od 1770 do 1780, je milostni Marijin kip. To je majhno rezbarsko delo, ki nima več kot 30 cm in že na prvi pogled spominja na višarsko Marijo (v tisti dobi največjo božjo pot slovenskih dežel). Ob straneh sta zavetnika kmečkih ljudi in priprošnjika pri delu na polju: sv. Izidor in sv. Notburga. Ta oltar je bil že večkrat okraden. Leta 1974 so ukradli originalni Marijin kipec (iz leta 1797), kasneje pa tudi kopijo. Tako je zdaj v oltarju že druga kopija. Tatovi, ki jim “gre na roke” samotnost cerkve, pa so okradli tudi stranska oltarja, posvečena sv. Ani in sv. Simonu. Cilj romanj je seveda glavni oltar: tam je namreč nad Marijino podobo naslikan še nekdo, ki ga imajo domačini v časti, to je sv. Volbenk, priprošnjik v mnogih boleznih in zavetnik romarjev. V niši pod oltarjem pa je sv. Rozalija, druga (poleg sv. Roka) velika priprošnjica v kužnih boleznih. V ladji stojita tudi velika kipa Žalostne Marije in trpečega Kristusa iz 18. stoletja. Freske s skrivnostmi veselega dela rožnega venca in Marijinega življenja so bile narejene leta 1794. Lisna gora je značilna krajevna božja pot. Zanjo vedo predvsem domačini in verni od Velikovca do Pliberka.
Ob slovesu z Lisne gore pa omenimo še poseben običaj, ki ga imajo tu na vnebohod. Takrat skozi nišo v stropu ladje potegnejo kip vstalega Zveličarja, nato spuste za trenutek angela, za njim pa obesijo golobčka, ki vse leto krasi strop. Tu se je ohranil običaj, ki ga je opisoval že Valvasor v ljubljanski stolnici…
Foto: Marjan Smerke
Informacije:
Pfarramt
St. Margarethener-Straße 1
9100 Völkermarkt
Telefon: 0043/42-32-2946
Dostop: z vozili do vznožja, nato peš, izjemoma z avtom do vrha.
Glavni shodi: bela nedelja, binkoštni ponedeljek, sv. Ana (26. julij), sv. Simon in Juda (28. oktober).