Čeprav kozolce poznajo tudi v drugih državah, pa se je prav na slovenskih tleh še najbolj razvil in je tudi najbolj razširjen. Uporabljal se je za sušenje trave, ker pa je danes neekonomičen, predrag bi se reklo, ob razvoju drugačnega spravila sena za živali, je danes bolj arhitekturna posebnost in zanimivost.
Najbolj osnovna delitev kozolcev je na enojne in dvojne. V glavnem so iz lesa, ponekod pa imajo stebre iz kamna. Enojni kozolci so stegnjeni in nekaj sem jih našla kar v Ljubljani v bližini hipodroma Stožice . Dvojni kozolec pa je imel še shrambo in pod njim so opravljali tudi različna kmečka dela, kot je ličkanje, mlačev ali popravilo kmečkih strojev. V muzeju na prostem Rogatec stoji dvojni kozolec ali toplar iz leta 1892. Največ kozolcev najdemo na Gorenjskem, Štajerskem, Koroškem in Dolenjskem koncu. Njihova arhitektura je bila odvisna tudi od kraja postavitve. V hribih so kozolci manjši, tam kjer veliko dežuje so bolj zaščiteni, v ravninah pa so bolj dolgi.
Danes postavljajo ob hišah majhne kozolce, ki so bolj v okras, majhne lesene kozolce pa je možno kupiti kot slovenski turistični spominek .