Josip Stritar, slovenski literarni kritik, pisatelj in pesnik, se je rodil na današnji dan, 6. marca 1836, v Podsmreki pri Velikih Laščah. Po maturi na ljubljanski gimnaziji je odšel na Dunaj, kjer je študiral klasično jezikoslovje in tam je preživel tudi večino svojega življenja. Za razliko od Josipa Murna in Dragotina Ketteja, ki sta živela in ustvarjala v revščini, se je Josipu Stritarju kar dobro godilo, predvsem po zaslugi premožnih staršev dunajskih srednješolcev, ki so ga zelo cenili, saj je bil eden najboljših domačih učiteljev. Stritar je bil uglajen, miren, pameten in spravljiv človek, zaradi česar je bil zelo dobro zapisan tudi pri profesorjih.
Njegovo prvo literarno delo je bilo spremna razprava za prvi ponatis Poezij Franceta Prešerna, za kar sta ga leta 1866 pridobila Fran Levstik in Josip Jurčič. Po tem začetku pa je začel pisati kritike, eseje, pesmi in pripovedi, urejal pa je tudi literarni časopis Zvon. Leta 1873 je postal suplent, to je namestnik ali profesorski pripravnik, nato pa tudi profesor na Dunaju. Leta 1901 se je upokojil in se preselil v Rogaško Slatino, kjer je živel vse do svoje smrti, 25. novembra 1923.