Vsebina:
Kulturnozgodovinska pot po Mostu na Soči
Most na Soči, gručasto središčno naselje, stoji na pomolu nad sotočjem rek Soče in Idrijce. S pogledom ga lahko objamemo, če se podamo na krožno gozdno učno pot na razgledno točko Soča (Belveder), s korakom pa premerimo po poti Čez Most po modrost. Po poti nas bo vodila sova, ki je v grški mitologiji sveta ptica boginje modrosti Atene. Na Mostu na Soči so namreč izkopali grško obredno skodelico (skifos) iz 5. stol. pr. Kr., okrašeno z motivom sove med oljčnima vejicama. Pot bomo začeli na Placu.
Tu si ogledamo informacijski terminal, prečkamo glavno cesto in se po stopnicah odpravimo navkreber. Na prvi hiši z desne strani bomo našli nišo s posnetkom že omenjene arheološke najdbe. Skupaj s sovo prisluhnimo izjemno bogati pripovedi kraja, katerega sloves so v svet ponesle ravno arheološke najdbe s prazgodovinskega grobišča na levem bregu Idrijce, izkopane ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja.
V objemu Soče in Idrijce
Pot koristno doživimo ob pomoči izčrpnega vodnika izpod peresa Miha Mlinarja. Preberimo ga, še preden se podamo na pot! Ko pa smo na poti, imejmo pri sebi priročni zemljevid z vrisanimi postajami na poti, kar dvaindvajset jih je. Na poti, ki združuje pomembne kulturne in naravne znamenitosti Mosta na Soči in bližnje okolice, bomo lahko zgradili še kakšen »most«, med domačini in nami, a le, če bomo stopili do njih. Poleg sovice nas bo ves čas tiho spremljala smaragdna Soča, ki s svojim Mostarskim jezerom dopolnjuje barvitost kraja. Preselimo se daleč v preteklost, v obdobje srednje in pozne bronaste dobe (1300–1000 pr. Kr.). Na Dolenjem koncu, delu naselja, so arheologi Goriškega muzeja leta 1975 raziskali stavbo iz bronaste dobe, ki je najstarejši dokaz za zgodnjo poselitev kraja. Ko smo v mislih preskočili dolga stoletja, smo na 
Gorenjem koncu. Najstarejše ime kraja je In Ponte Sancti Mauri, po svetem Mavru, zavetniku pokopališke cerkve, ki jo tudi obiščemo. Do leta 1952 se je kraj imenoval Sv. Lucija ob Soči, po zavetnici župnijske cerkve. Njeni notranjosti je dal pečat slikar in kipar Tone Kralj (1900–1975), ki je poslikal in opremil mnoge primorske cerkve. V neposredni bližini cerkve si lahko v niši ogledamo posnetek ometa iz starejše železne dobe ter del odlomljenega rimskega posvetilnega oltarja. In že smo pred osnovno šolo, kjer domuje krajevni arheološki muzej, ki deluje pod okriljem Tolminskega muzeja. Po predhodni najavi si lahko stalno 
arheološko razstavo z rekonstruirano stavbo iz železne dobe (6. stol. pr. Kr.) ogledamo in še pobliže spoznamo zgodovino kraja in arheoloških raziskav, ki tu potekajo že več kot stoletje in pol. Temelji rimske hiše ob poti nas bodo popeljali v čas od 1.-5. stol. po Kr., obdobje, ko so na sotočju Soče in Idrijce živeli Rimljani. Stopimo še do cerkvice sv. Mavra. Pri odkrivanju znamenitosti smo nekako na pol poti, zato se le usedimo na bližnjo klop in se za trenutek zazrimo na okoliške vasi, jezero in bližnje hribe.
»Kakor v zimski noči / vihre piš, / potnik izgubljeni, / kam hitiš?« (Pregelj)
Pod zahodnimi pobočji Munihovega Kuka na modrozeleno Sočo zre tudi bronasti kip pisatelja Ivana Preglja (*27. oktober 1883, Sv. Lucija na Mostu – †31. januar 1960, Ljubljana). Po ozki ulici se bomo spustili do hiše, kjer je v mladosti bival Ivan Pregelj. Zgodaj osirotel deček se je razvil v ustvarjalno in svojstveno, nekoliko samotarsko osebo, ki pa je na svojih popotovanjih rad pomodroval s kmečkim človekom. Vlogo matere je prevzela stara mati. S svojim pripovedniškim darom, poznavanjem starih ljudskih pesmi in pripovedk je mlademu Ivanu odprla pot v svet.
Bil je Tolminec, pravi dedič tistih prednikov, ki so bili vajeni trdega življenja, ujetega v strme hribe in tesne doline. Bil pa je tudi velik pisatelj, večji, kakor ga je mogel dojeti njegov čas. Preden odhitimo na levi breg Idrijce, se ustavimo še na trgu pod cerkvijo. Iz starih fotografij bomo razbrali podobo kraja v 19. in 20. stol. Podobo, kot jo piše 21. stol., pa bomo uzrli iz prostranega travnika, kjer je bilo središče svetolucijske nekropole. Tja nas bo pripeljal kamniti most prek reke Idrijce.
Do izvira Pod grmom
A tu se naša pot še ne konča. Popeljala nas bo mimo ledine Repelc, kjer so na njeni terasi pokopavali v starejši in mlajši železni dobi, kot tudi v rimskem in poznorimskem času. Za hip se ustavimo še v Malem muzeju 1. svetovne vojne, kjer so na ogled predmeti iz opreme italijanske, avstro-ogrske in nemške vojske z območja t. i. tolminskega mostišča. Pot ob levem bregu jezera nas bo pripeljala do izvira, kamor so nekoč hodili prebivalci Modreja in Mosta na Soči. Tu sovica konča svojo pripoved o bogati zibelki starodavnih kultur.
Iz popotne bisage
• Nedeljska sv. maša je v župnijski cerkvi sv. Lucije ob 10h. Informacije: Župnija Most na Soči, Most na Soči 14, 5216 Most na Soči, tel. 05/381-30-12.
• Informacije o poti, vodniku, zemljevidu in možnosti vodenja: Tolminski muzej, Mestni trg 4, 5220 Tolmin, tel. 05/381-13-60 in LTO Sotočje, Turistično informacijski center Tolmin, Petra Skalarja 4, 5220 Tolmin, tel. 05/380-04-80.
• Spletne strani: http://www.tol-muzej.si in http://www.lto-sotocje.si
• Primerno za družine.
• Priročni žepni zemljevid Čez Most po modrost, 2005.
• Izletniška karta: Posočje, posoške Julijske Alpe, 1 : 50.000
• Miha Mlinar, Čez most po modrost, Vodnik po kulturnozgodovinski poti po Mostu na Soči, Izdala LTO Sotočje in Tolminski muzej, 2005.
[wpgmza id=”5″ marker=”232″ zoom=”11″]