V nedeljo, 10. septembra 1905, je bila Ljubljana dobesedno na nogah. Že od zgodnjega dopoldneva so se proti njenemu središču zgrinjale množice ljudi, ki so hiteli na slovesnost ob odkritju spomenika največjemu slovenskemu pesniku. Med domačo govorico, ki je odmevala med pročelji visokih stavb, je bilo slišati tudi veliko tujih besed, saj so že prejšnji dan v mesto pripo tovale skupine Čehov, Srbov in Hrvatov ter pred stavniki drugih slovanskih narodov. Ob pol enajstih se je začel proti Marijinemu trgu pred frančiškansko cerkvijo, sredi katerega je stal zakriti spomenik, pomikati slavnostni sprevod. Na njegovem čelu je med množico, zbrano na obeh straneh ceste, jezdilo dvanajst sokolov z zastavami, sledile so pološčene kočije z župani Prage, Beograda in Zagreba ter zastopniki tujih vseučilišč in zavodov. Za njimi se je zvrstilo okrog štiristo sokolov ter na stotine članov dijaških, učiteljskih in drugih društev, tam so bila odposlanstva čitalnic in bralnih društev, brhka dekleta v narodnih nošah ter pevski zbori. Slovesno počutje so soustvarjale tudi melodije, ki sta jih iz instrumentov izvabljali ljubljanska društvena godba in celjska narodna godba.
Približno petnajst minut čez enajsto je bil ves sprevod razporejen na
prepolnem Marijinem trgu. Megla, ki je velik del dopoldneva sivila nebo
nad strehami ljubljanskih hiš, se je dokončno razkadila in naredil se
je prelep sončen dan. Vihrale so zastave, ponosne dame so odpirale
senčnike, možje v imenitnih oblekah so radovedno stopali na prste.
Kljub veliki gneči je vse teklo mirno in brez težav, saj je policija
skupaj z ognjegasnim društvom, ki je pri Mayerjevi lekarni postavilo
rešilno postajo, vzorno skrbela za red.
Ko je izzvenela kantata Slava Prešernu, je na oder stopil slavnostni
govornik dr. Ivan Tavčar. V svojem govoru pred poslušalci ni razgrnil
pesnikovega življenja, saj – kot je dejal sam – ponižno življenje
Franceta Prešerna je itak znano vsakemu, komur so prešla v kri ponosna
njegova dela, pač pa je na široko poudarjal njegove zasluge in dolžnost
Slovencev, da se mu oddolžijo s primernim spomenikom.
Ob njegovih zadnjih besedah so zavese okrog spomenika, ki ga je izdelal
kipar Ivan Zajec (1869–1952), padle. Iz množice so se utrgali glasni
klici Živio!, pevci so zapeli Hej Slovani!, z Gradu so gromko zadoneli
streli, proti spomeniku so poleteli raznobarvni šopki cvetja ...
Blišč in razdor
Čeprav je bilo odkritje Prešernovega spomenika nadvse slovesno, zunanji
blišč ni mogel preglasiti morečega razdora, ki je tiste dni nastal v
slovenski javnosti. Da vse skupaj le ni tako idilično, kot je videti,
je za slutil tudi tujec, ki ga je med sprehodom skozi razkošno okrašeno
Ljubljano prineslo mimo knezškofijske palače. Na veliko presenečenje na
njej in na hišah ka nonikov ni opazil niti ene zastave. Njegove dvome
so naslednji dan potrdila časopisna poročila, ki so nihala od silnega
navdušenja na eni strani do neprikritega razočaranja na drugi.
Liberalni Slovenski narod nedeljskega dogajanja v Ljubljani ni mogel
prehvaliti, saj so tako člani odbora za postavitev spomenika kot tudi
slavnostni govornik prihajali iz liberalnih krogov. V ponedeljek, 11.
septembra 1905, je bila zato njegova naslovnica polna vznesenih besed:
Pred razkritim spomenikom božanstvenega pevca se je včeraj klanjal
slovanski svet. ... In strnile so se slovenske vrste in vstopili so v
ta krog zastopniki slovanskih gostov, da časte njega, ki nam je
tolažnik v vsaki tugi in drug v vsaki radosti, njega, ki se je
neustrašno boril proti vsakemu hlapčevstvu in prerokoval Slovencem in
Slovanom moč in srečo. Ljubezen je pripeljala 20.000 ljudi pred
spomenik velikana in iz 20.000 grl je donel proti nebu klic: Slava
buditelju in glasniku, večna slava nesmrtnemu Prešernu!
Precej drugačne tone je ubral katoliški list Slovenec, ki je sicer na
prvih treh straneh izčrpno poročal o slovesnosti: Hvaležni Slovenci so
včeraj slavili prvaka svojih pevcev. Na tisoče in tisoče slovanskih
bratov in sestra je včeraj v tem imenu prihitelo v slov. Stolico in to
kipeče čuvstvo hvaležnosti številnih slovan. množic je bila najlepša
poteza včerajšnje slavnosti. Slavnost je bila velikanska, a manjkalo ji
je marsičesa ... Množice so hotele biti navdušene, pa se je nekaj
mrzlega ovijalo okolu njih ...
Izključevanje, brezglavo delo, golota
Kritiki so liberalni strani zamerili, da je bil pripravljalni odbor sestavljen samo iz privržencev njene politične
smeri in da v njem ni bilo prostora za nobeno drugačno mnenje, čeprav
so denar prispevali vsi. Prav tako je bodlo v oči dejstvo, da odbor na
prireditev ni povabil ljubljanskega škofa Jegliča, ki zaradi vse
pogostejših napadov v tisku in sovražnega odnosa liberalcev do vere nad
dogajanjem seveda ni kazal navdušenja.
Ves slovenski narod so napumpali za denar. A kdo je dobil načrt
spomenika na ogled? Čigavo mnenje se je upoštevalo? Koga so vprašali za
njegovo mnenje? Reklo se je: dajaj! a nihče ni vedel, kaj in kako se bo
izvršilo, je v torek, 12. septembra 1905, zapisal Slovenec, ki je v
nadaljevanju razložil, kako brezglavo so delali kip. Ko je bil ta
končno narejen, so začeli mrzlično iskati prostor, kamor bi ga
postavili – in po mnenju mnogih izbrali napačnega. Tudi njegova podoba
ni zbujala navdušenja. Ta Prešeren, ki tam stoji, se nam bi zdel kak
velik državnik, samozavesten vladar, če ne bi vedeli, da naj
predstavlja rahločutnega liričnega pesnika. ... Nesrečna Muza na vrhu
pa se vidi v kaj čudni obliki. Tisti plašč, ki ji ga spredaj manjka, jo
od strani zakriva tako, da se zdi, kot bi čepela velika žaba na skali,
je pisal Slovenec.
Največ negodovanja je povzročila prav podoba gole muze nad Prešernovo
glavo, zaradi katere se je v sredo, 13. septembra, oglasil tudi škof
Anton Bonaventura Jeglič. V svojem pismu, naslovljenem na ljubljanskega
župana Hribarja, je med drugim zapisal: Blagorodni gospod! Dne 10.
septembra odkriti Prešernov spomenik ima nad pesnikom pohujšljivo,
nesramno odgaljeno žensko podobo. Kot poklican varih krščanske
nravnosti z gnjusom obsojam, da se je za pesnika tako pohoten spominek
odbral, še bolj obsojam, da ga je mestna ljubljanska občina sprejela in
v svoje varstvo vzela, najbolj pa obsojam, da se je nesramni kip
postavil ravno pred cerkev, posvečeno prečisti Devici in Materi Božji
Mariji v pohujšanje pobožnih vernikov obojega spola. ... Prosim Vas,
gospod župan, prosim občinski odbor, odstranite pohujšanje, odstranite
razžaljenje Božje, izvolite ta ... kip nad pesnikovo glavo odstraniti
in zameniti ga z drugim spodobno oblečenim.
Škofov poziv je naletel na gluha ušesa. Spremenilo se ni nič.
Pravzaprav to le ni čisto res. Ko danes prebiramo škofove besede, lahko
začutimo, kako se je v teh sto letih spremenil čas. In kako smo se z
njim spremenili tudi mi. Danes bi nas podoba gole muze niti najmanj ne
zmotila ...
Novice 
